Modna slama: pa je res domžalski slamnik žirardi?

Slamnik, ki ga precej pogosto izdelujem, oblika, ki krasi glave gondoljerjev v Benetkah, naših godbenikov ob poletnih mesecih in angleških glav na Henley Royal Regatta je velikokrat imenovan kot »žirardi«, mnogi od vas pa ga naslavljate s pridevnikom »domžalski« slamnik. Pa je res to velika pogruntavščina naših prednikov? Je bil to model, ki je bil najbolj proizvajan v naših krajih?

Daleč od tega, a vrnimo se na začetek, v zlato dobo nošenja naglavnih pokrival in najprej razdelajmo ime žirardi. Zanimivo ime, ki mi je ob prvi omembi pričaralo pridih mistike dvajsetih let, ultra modne oblike v ameriški zgodovini prohibicije in lepih časov, ki jih prikazujejo stari filmi. Občudovala sem neverjetno kostumografijo v HBO seriji Imperij pregrehe o Nuckyju Thompsonu, kjer so se bohotili pravi pravcati slamniki te oblike, narejeni celo iz prave slamnate kite, kar je redkost na filmskem platnu, kaj šele v serijah na platformah.

Da se vrnem k poimenovanju oblike, žirardi je dobil ime po zanimivi osebi, Aleksandru Girardiju, ki je bil rojen leta 1850 v Gradcu in imel bogato kariero kot pevec, komedijant in igralec. Njegovo osebno življenje je polnilo salonske zgodbe dunajskega visokega sloja, stil oblačenja, manire in navade pa so bile zgled mnogih, obstaja več zapisov njegovih kapric, celo kar se prehranjevanja tiče in zato med drugim poznamo tudi žirardijevo pečenko. Suvereno lahko rečemo, da je gospod Girardi na prelomu stoletja postavljal trende avstro-ogrske srenje s svojim delom in prezenco, v opisih iz zgodovine Rogaške Slatine (Anin dvor, zbirka Ljudski muzej Rogaška Slatina) pa sem celo zasledila, da so njegovi začetki ustvarjanja locirani v samo Rogaško Slatino. Aleksander Girardi naj bi bil velik ljubitelj naglavnih pokrival in oblika, ki jo je najraje nosil, je bila oblikovana iz ravnega širšega krajca in ravnega oglavja. Naj povem, da se v angleško govorečem  prostoru ta oblika imenuje »boat hat« ali če to laično prevedemo, »čolnarski klobuk«. V mojem desetletju trženja, promoviranja in dela v slamnikarski rokodelski obrti se na redni bazi srečujem s formulacijo »domžalski slamnik«, ko iskalec išče točno to žirardi obliko.

Iz kje potem izhaja naše lokalno poimenovanje, ko to obliko ravnih krajcev in ravnega oglavnega dela poimenujemo domžalski slamnik? Sta žirardi in domžalski slamnik potemtakem sopomenki? Ne, miselni preskok se je zgodil čisto po nedolžnem in ko smo na domžalskem pred desetletji iskali najboljši grafično upodobljiv model slamnika, se nam je ponudila ta oblika, ravna zgoraj z ravnim krajcem, in ko ga preprosto narišemo, nam oblikovno najlepše predstavlja slamnik. Predstavljajmo si risati fedoro – to »moško« formo, ki ima zgoraj ukrivljen oglavni del in krajše krajce ali pa damsko formo z navadno okroglino za oglavni del? Vse skupaj  lahko izgleda otroško ali pa vsaj nedefinirano. Žirardi pa v vsej svoji veličini vizualno predstavlja točno to kar je, četudi smo nevešči risanja. Domžalci smo jasno povzeli to preprosto obliko v večini svoji grafik in podoba domžalskega slamnika se je rodila. Naj povem, da to ni bil najbolj proizvajan slamnik pri nas in oblika ni delo lokalnih prednikov, oblikovno izvira iz okolice Firenc, od koder prihaja k nam tudi znanje o sami izdelavi slamnikov. Se je pa tekom zgodovine »prijel« pridevnik domžalski, ki je opeval kakovost in tehniko izdelave. Iz prve knjige Franca Bernika, Zgodovina fare Domžale poznamo zgodbo ljubljanskega arhitekta Rudolfa Petza, ki je leta 1912 v Parizu hotel kupiti slamnik, a mu noben ni bil povšeči, na kar je bojda užaljena modistka odgovorila: »Kaj ta slamnik Vam ne ugaja? To je vendar pravi domžalski slamnik!« Zgodba se ne nanaša na obliko, ampak na kakovost.

Ko boste naslednjič na lovu za nov slamnik ali pa zgolj ljudem razlagali od kod prihajate, zakaj Slamnikarski muzej v mestu, kje je Slamnikarska ulica in kakšen je domžalski slamnik pomnite, da nismo iznašli neke nove oblike, na kar namigujemo z »domžalskim« spredaj, ampak smo potomci pridnih in marljivih rokodelcev, ki so cenili kakovost in jo pošiljali v svet.  Vsak slamnik v našem muzeju je izdelan tako kot nekoč in je domžalski, narejen iz kakovostne ročno pletene slamnate kite in natančno sešit na posebnem šivalnem stroju. Dejstvo je, da so slamniki krojili razvoj našega mesta in teža besede domžalski v povezavi s slamnikom je realna, a ne s poveličevanjem ene oblike, temveč z zavedanjem o kvalitetnem delu naših prednikov in zgodbi, ki živi še danes.

Objem, Ana Cajhen.