Naj se vrnem na prejšnjo Modno slamo, ko sem vam obljubila vročo bere modnih zapovedi in se vam iskreno opravičujem za malo daljše čakanje, pričakovala sem goro, videla miš. Danes pa se vrtim okrog gat in toksinov družbe … Grem počasi in po vrsti, potrpite z mano.
LJFW (Ljubljana Fashion Week 2024 – Ljubljanski teden mode) je bil krasen dogodek oziroma kar pet krasnih večerov v vrsti izbrane mode, Instagram in TikTok obrazov, prve vrste, ki je komaj nosila breme teže opazovalcev in mode, ki je trajnostna in izbrana. Prvi dan me je najbolj pritegnila dunajska secesijska šola Julie Kaje Hrovat (JKH Identity), ki si je za navdih tokratne kolekcije vzela za vzor Heleno Kottler Vurnik. Njena kolekcija nas je v valčku Katarine Venturini popeljala v nek drug čas, v čas slovenstva, ko je bilo to ogroženo, v čas borbe za naš jezik in barve identitete. Moji bralci dobro vedo, da je oblikovalka Kaja moja dobra prijateljica, zato morda v hvali njenega dela delujem pristranska, a naj povem, da sem pri svojem delu zelo objektivna in Kaja ravno tako, morda od tu najin pristen odnos. Njena vizija mode in kulture oblačenja je tako razdelana, da tega nisem zaznala nikjer drugje in njen fokus na kolekcijo Helena je krik po ohranjanju slovenstva. Kolekcija Helena je mimogrede izdelana v individualnih kosih in zato še toliko bolj dragocena.
Druga kolekcija, ki me je pustila odprtih ust, je delo OsèRosè, delo dveh sester, ki sta mimogrede izredno preprosti ter simpatični Primorki, in sta presenetili z ostrino. Kolekcija OsèRosè je imela vse, je nek miks med Jakobom Petelinom Gallusom in Alico v čudežni deželi, dela so kričeča, dostojanstvena, gosposka in kraljevska, ob spremljanju družabnih omrežij pa sem celo zasledila, da sta iz zavese garderobe naredili mini karo oblekico, ki me je očarala. To je tisto, kar me vabi na modne revije – gušt, strast in drznost, zgodba in obrazi zadaj. Naslednja revija, ki se mi po mesecu in pol še vedno rola v glavi je delo oblikovalca Deana Franka, ki ustvarja pod imenom Monostalgik. Njegovo delo je črno, dodelano, izbrano zašito in čustveno. Čutiš kolekcijo, ki se giba pred tabo in hrepeniš po kosih, ki so narejeni čutno. Dela so namenjena vsem, se ne definirajo na spol, le na občutje. Naj izpostavim kolekcijo Renate Bedene, ki je letos paradirala z drznostjo, videli smo neon roza in razgaljena ramena, kar me je res presenetilo, saj Renato poznam kot umirjeno, prizemljeno in zelo prijetno osebo, je ženska, ki ustvarja za mirno poslovno žensko in žensko, ki uživa življenje. Na letošnjem tednu mode pa smo za grand finale občudovali kolekcijo Maje Štamol Droljc, ki je praznovala 20 let delovanja in že 20 let sledi svojemu stilu – je avtentična, brezčasna, pristna.
Hladen tuš sem doživela na sklepčnem delu revij, ob podelitvi WOW LJFW nagrad, ko je glavno priznanje za trajnostno modo prejela Made in Anselma, za svojo kolekcijo odsluženih zaves. V zahvalnem govoru je namreč delila z nami, da je njena kolekcija »za v smeti«. Kako kontradiktoren prizor in koliko nezadovoljstva je to odsevalo. Osebno sem bila izredno ponosna na to nagrado dve leti nazaj in ne razumem geste, ki jo je kolegica, katere delo spoštujem, izrazila. Je to hvala, ampak NE, hvala?
In sledi vprašanje namena modnih revij. Pokažemo, kaj se bo nosilo? Pokažemo, kaj premoremo? Kaj je nekdo zasnoval samo za nas? Nagradimo uporabnost? Dobre koncepte? V ospredju oblikovanja ni uporabnost, osebna estetika ali preference umetnikove svobode, le zgolj, kaj se bo prodalo in to me žalosti. Želela bi več izhodov v smislu Jone Bednjavec, Domžalčanke, ki je po defileju priplesala na prizorišče in s tem vsem pokazala, da je njena kolekcija le njena, kupimo pa lahko del, ki nam bo popestril življenje.
Naslednja revija, ki sem se je udeležila sredi oktobra, je Mestna modna revija, ki ima odličen koncept, vedno se odvija na drugi lokaciji. Letos v muzeju IMV! Kapo dol, ali v našem primeru slamnik, ker je neverjetno, kaj dve ženski ustvarjata iz leta v leto. Idejni vodji in organizatorki Ana Jelinič in Maja Judež vsako leto priredita pravo pašo za oči, ki je osrednji modni dogodek v Novem mestu. V čast mi je bilo sedeti nasproti Adria prikolice in opazovati, kako mali muzej živi in kako lokalna moda blesti.
Sledil je »movember« in 15. novembra 2024 sva se s partnerjem podala v Maribor, kjer sva se udeležila Modne revije s podnaslovom Roza oktober in moška »moda«. Dogodek se je odvijal v SNG Maribor in je bil na najvišjem nivoju, kar za dobro stvar, ozaveščanje zdravja žensk in moških, pritiče. Pohvalila bi delo Katje Toplak, ki je skupaj z Društvom za boj proti raku Štajerske organizirala dogodek. Želim si več modnih druženj z dobrodelno noto ali nekim višjim smotrom. Opažam, da so modna predstavitvena druženja trend, kjer je fokus na predstavitvi nove kreme, alkoholne pijače, torbice ali knjige z namenom IG, FB in TikTok promocije, kjer nam vplivneži prodajajo nekaj fantastičnega v zameno za kozarec penine in topel obrok. S čimer ni nič narobe, da se razumemo, a na nas, opazovalcih, je, da izberemo verodostojne ljudi, katerih mnenje šteje. Da sledimo tistim pravim. Precej vplivnežev rada spremljam, ker so dejansko pristni, imajo močna etična načela in uspešno ozaveščajo javnost o tem, kaj je bistveno in kaj pomembno. Kaj zares šteje in ne le tisto, kar se prodaja v danem ali naslednjem trenutku. Kapitalizem je namreč vedno korak pred nami in samo poglejmo, kako je uporabil vzpon “zelenega” ter ga spremenil v drago modno muho, ki igra na našo etiko, v resnici pa je vse prevečkrat le dober zaslužek. Prihodnost našega razmišljanja gre v smeri analitične presoje ali da se izrazim svojemu »fohu« primerno, veščina, ki postaja bistvena, je razbrati zrnje od plevela.
Pa da se vrnem na začetek in gate, ki jih nosim. Zasledila sem video kampanijo Nike Veger, ki jo močno cenim, na temo nevarnih kemikalij v spodnjem perilu. Tema, o kateri smo pred kratkim brali, ko je Zveza potrošnikov Slovenije objavila rezultate mednarodne analize spodnjic in vseh primesi, ki jih nosimo na intimnih predelih vsakodnevno. Poročilo je bilo šokantno in moj prvi odziv na to je bil, da bom kmalu po svetu hodila brez gat. Danes grem v akcijo malo drugače, zato vas pozivam, da si vzamete minuto časa zase, za svoje gate in podpišite peticijo na sledeči strani.
Hotela sem razdelati še eno pomembno temo, a jo bom pustila do prihodnjič in vam zgolj vrgla kost. V tem tednu sem bila udeleženka Mednarodne konference Rog Forum, na temo kulturne dediščine in rokodelstva, jutri in v torek pa se udeležim Mednarodne konference, ki jo organizira Ministrstvo za gospodarstvo, turizem in šport, Urad RS za intelektualno lastnino. Ste zasledili poudarek na mednarodnem, kajne? Več o tem pa v naslednji slami, kjer bom poročala s< terena in vam povzela, kaj za vraga sem odnesla v tej MODI IZOBRAŽEVANJA.
Objem, Ana Cajhen.
