Modna slama: Mlatenje prazne slame in mod(er)na dejanja

V tem predpustnem času govorimo širokih ust o podpori kulturne dediščine, rokodelstva in vsega spoštovanega dela mladih, starih in malih umetnikov. V času medijskega vpitja, kakšne zasluge si zaslužijo priznani in častni umetniki, kakšen je potencialen dodatek k pokojnini in žolčne razprave med ministrico Asto Vrečko in SDS kolegi o podpori, ki jo namenjamo delovanju umetnikov in rokodelcem, se je tudi pri meni pojavilo mnogo vprašanj. Marsikdo mi je v zadnjem tednu rekel, kako fino, lahko boš imela dodatek pri penziji, ko se to sprejme, a moram žal objasniti, da temu ni tako. Moja dejavnost, pa naj se vam zdi še tako umetnostna, spada pod rokodelstvo, in četudi Ministrstvo za kulturo vodi register nesnovne kulturne dediščine, kamor se slamnikarstvo umešča že od leta 2014, ne morem kandidirati za status kulturnice. Slamnikarstvo spada pod Ministrstvo za gospodarstvo, turizem in šport, kjer (še) nimamo enakih možnosti kot kulturniki, pa četudi smo samozaposleni in vrženi na milost in nemilost prodaje dela naših rok in uma.  

Sprašujem se tudi, če bom sploh doživela upokojitev in penzijo pri tem tempu evropskega neoliberalizma. Upam da, saj vsak mesec krvavo praskam za prispevke v pokojninsko in zdravstveno blagajno, ki so skoraj vsakič višji, pokojnine pa že dandanes ne prinesejo dostojnega življenja. In žalostno tudi plače v mnogih primerih ne. Naj za primerjavo navedem tudi konkretne številke: ko sem začela samostojno pot leta 2014 so bili minimalni prispevki slabih 302 evra, danes znašajo skoraj 550 evrov.

Dejstvo je, da tako slabo kot živim zadnje čase, še nisem. Malo sem sama kriva, saj se z ustanovo, kjer delujem precejšen del svojega delovnika, od leta 2019 nisem pogajala za boljše urne postavke strokovnega dela, od leta 2021 pa imam enako urno postavko za delo ostalih zadolžitev. Vsi vemo, za koliko se je živelj podražil, koliko stanejo osnovne dobrine, zategujemo pas, kjer (še) lahko, poslušamo o vitki državi, dobrine, ki smo jih bili vajeni, menjamo za cenejše ali jih opustimo … Ne me razumeti narobe, bistveno je, da živimo preudarno, a marsikdo je živel preudarno tudi v blaginji vsega, sploh ljudje, ki ustvarjamo z rokami, vemo, koliko časa stvarjenje nečesa traja. Morali bi že pred časom »po svojo pravdo«, kot mnogi drugi v javni in zasebni sferi, ne pa stoično čakati na Godoja in »bolja vremena«. Zapletlo se je, življenje je postalo pasje drago. Spremljamo diskurz o dodatkih umetnikov k pokojnini in si tega res želimo, želimo pa si tudi dodatke k pokojninam rokodelcem, ki so s svojimi rokami celo življenje služili mizerno, morebiti pridobili (po novem zakonu) naziv častni priznani rokodelec, a za njih/nas ni nobenih finančnih posledic – kdaj bodo oni/mi prišli na vrsto? Kje je njihova dostojna pokojnina? Kje dodatek za izjemno delo?

Julija 2023 smo dobili Zakon o ohranjanju in razvoju rokodelstva in radi se pohvalimo, da smo edina evropska država, poleg Nemčije, ki ima status rokodelcev zakonsko opredeljen. Vsi smo hvaležni, da se je področje po dvajsetih letih začelo urejati in nadejam se dneva, ko bomo sprejemali novelo dotičnega zakona s finančnimi posledicami. Želim si, da bi nam država prišla nasproti in subvencionirala davčno stopnjo izdelkom (morda po vzoru knjig 5 % davek na rokodelske izdelke?) ali pa pomoč pri plačilu zdravstvenih in pokojninskih obveznosti, kot to iz proračuna plačujemo samozaposlenim v kulturi …

Idej pomoči je mnogo, finančne spodbude rokodelcem pa končno prihajajo v obliki posojil in nepovratnih sredstev, in to bojda že konec tega meseca! Veseli me, da je Slovenski regionalni razvojni sklad objavil svoje finančne produkte za leto 2025 in končno bomo lahko realizirali vse tiste zadeve na področju dela, za katere dejansko ni bilo zagonskih financ. Saj veste, kreativne ideje, ki so vrhunske, za katere veš, da bodo uspešne, a nimaš denarja za realizacijo … Govorim tudi o plačljivih prezentacijah svojega dela na sejmih, morebitni predstavitvi na modnih revijah, spletni strani, tudi ure, ki jih »zagoniš« za pripravo dotične dokumentacije, so tvoj delovni čas, če najameš agencijo, ki ti pomaga, je to strošek … Razumem, zakaj marsikdo enostavno ne kandidira za razpoložljiva sredstva, tudi jaz sem v birokratsko akcijo priprave dokumentacije na nek drug razpis že šla in se »osmodila«.  Za razpis sem porabila 14 dni, in ker nisem pridobila sredstev, sem 14 dni delala za nič, no, delala sem za minus, saj sem tudi tistih 14 dni morala plačati prispevke, zaslužila pa nič. Rezultati razpisa so zamujali, jaz pa nisem imela denarja, ki bi ga založila za izvedbo prijavljenega programa in hvala bogu za to, saj sredstev razpisa nisem pridobila in ves morebiten vložek bi ogrozil moj obstanek. Zakaj o tem pišem danes? Preprosto, o tem sem včeraj govorila z novinarko Meto Černe, ker je tema rokodelcev postala tudi medijsko zanimiva, prispevek pa boste lahko gledali v petek, 21. februarja, popoldne v informativni oddaji na Planet TV.

Pa se bom vrnila na nasmeh širokih ust in predpustni čas, ki odpira novo pomlad, nov zagon, ciklično prebujenje narave in novo politično kolesarjenje, zato ne rabim poudariti, da je pust eden izmed mojih najljubših običajev. Kot mala deklica sem uživala v tradiciji »od hiše do hiše, od vrat do vrat«, kjer smo se otroci družili, obiskali sosede, prepevali in se sladkali, nekaj malega tudi zaslužili, dandanes pa občudujem ekipe prijateljev, društev, lokalnih skupnosti, ki se skupinsko in prostovoljno pripravijo na praznik. Doslednost pri maskah, organizaciji, programu in tradiciji me polni z optimizmom. Ni še konec s to tradicijo, kjer vidim veliko prednost v druženju in veselju. Ravno včeraj sem bila priča predaji ključa občinske blagajne Pustni sekciji Striček in opazovala požrtvovalnost lokalcev, akcijo in dogajanje. Tradicija virskega vsakoletnega pustovanja traja že od srede sedemdesetih let prejšnjega stoletja, kar jih počasi umešča v kategorijo nesnovne kulturne dediščine. Naziv, ki bi društvu na Viru morda prinesel dodatna finančna sredstva za organizacijo njihovih dogodkov, ki jih člani organizirajo prostovoljno in velikodušno za našo zabavo, glede na to, da se je občinska podpora sredstev s kulturnega razpisa za dotično društvo znatno zmanjšala v zadnjem letu.

Po drugi strani pa me vsako leto stiska pri srcu, ko na pustni torek zvonec ne zvoni  in maškarc kar ni. Časi dandanes zahtevajo kreativnost preživetja in ne pustnega kostuma, odnosi sosedov pa so ohlajeni in odtujeni. Želim si, da bomo ostali povezani, kreativni, razživeli svoj alter ego in se morda udeležili pustne zabave v maskah (1. marca 2025) ali povorke (2. marca 2025) na Viru ter tako podprli naše fante in dekleta, ki se borijo in ohranjajo pustni gušt živ!

Za vse kolege rokodelce pa uspešno kandidiranje na razpisu in na boljše čase! V besedičenju, kako ohranjamo delo rok, smo generalno gledano precej močni, čas je, da prestavimo v naslednjo prestavo in udejanjimo dejansko pomoč, ki jo rokodelci potrebujemo. Pa naj zaključim z besedami svojega »foha«, dovolj je bilo mlatenja prazne slame, dejanja naj postajajo mod(er)na!

Objem, Ana Cajhen