Modna slama: Kako za vraga je narejen ta domžalski slamnik?

To je eno večnih vprašanj v mojem vsakdanu in zato sem vam v odgovor pripravila RECEPT ZA SLAMNIK, kjer bom poskušala prikazati teorijo, praksa pa je tista čarovnija, ki prida pridevnik »domžalski« temu čudovitemu naglavnemu poletnemu pokrivalu.

• ročno požeta in v kozolcu posušena slama,
• ročno pletena slamnata kita, približno 24 m (širši je krajec, več metrov slame potrebujemo),
• šivalni stroj Grossmann Anita B ali Willcox & Gibbs mašinca (starost preko 100 let, izdelana zgolj po naročilu slamnikarskih tovarnarjev),
• kalup, ki določa številko in obliko (sprva lesen, kasneje odlitek aluminija),
• notranji in zunanji trak, okrasje.

PRIPRAVA slame in kako pridemo do slamnate kite

Težko opredelim čas izdelave slamnika, sploh tistega, ki od zrnja do slamnika »zraste« pri nas v Domžalah. Slamo, primerno za pletenje, moramo najprej ročno požeti s srpom, saj s strojnim žetjem poškodujemo bilke, iz požetega pa naredimo butare, ki jih damo sušiti. Zadnji korak pred pletenjem  je »kolenčkanje«, čiščenje bilk, odstranjevanje zalistja, sortiranje po debelini. Cilj je, da bo naša kita čimbolj enotna. Zamudno in terapevtsko početje. Ko imamo pripravljene snopiče, jih namočimo v vodi in začnemo s pletenjem kite. Povprečno v uri napletemo od enega do treh metrov, kar je seveda odvisno od debeline bilk in posledično kitke. Povprečno za en slamnik porabimo med 24 in 40 metrov slamnate kite, seveda spet odvisno od širine krajcev, obsega glave in širine kite. V enem slamniku je lahko tudi preko 30 ur ročnega dela!

OD KITE DO SLAMNIKA

Motovila – leseno stojalo in približno 50 metrov kite. Vlažno kito naložimo na motovilo in jo zlikamo, zgladimo.

Likanje, glajenje pred šivanjem.

Začetek slamnika je na začetku, se rada pošalim. Šivati začnemo krogec, lahko tudi elipso, sploh za žirardi model, ki sem ga opisala v prejšnji kolumni Modna slama. Šivalni stroj, ki je predhodno prilagojen širini in debelini slamnate kite, nam z eno nitjo šiva kito na kito. Naloga šivalke je, da ročno vrti zašiti »krogec« v tempu, ki ga narekuje njen nožni pogon elektromotorja, ali pa zgolj tempo njenih nog, kjer je koordinacija rok in nog še bolj zahtevna veščina. Paziti je potrebno, da je šiv lep in enoten, mašinca pa utečeno s svojimi zobci potiska kito naprej, naše roke formirajo krog …

Na sliki zgoraj je prikazano, kako iz tistega krogca, ki smo ga sešili, dobimo pravo fedora formo. Krogec vstavimo v kalup, ki daje obliko in številko slamnika, nato pa lahko nadaljujemo s šivanjem pod določenim naklonom, ki nam ga ponuja oblikovan oglavni del.

Šivanje kite na kito se nadaljuje pod takim kotom, da dobimo oblikovan oglavni del, vmes pa lahko zašito vstavljamo v predhodni kalup in vidimo, če dosledno z ročnim oblikovanjem sledimo številki in  obliki.

Za šivanje krajca spremenimo kot, naklon šivanja in nadaljujemo, kot smo začeli. Tisti mali krogec je sedaj večji, širino krajca poljubno prilagodimo.

Merjenje obsega, številke slamnika. Naj kot zanimivost povem, kako so se obsegi naših glav povečali v zadnjih 150 letih, včasih so imele povprečne moške glave premer okrog 54 cm, dandanes pa približno 58 cm, saj je to najbolj prodajana številka moške fedore. Dame pa smo pridobile tri centimetre, in sicer iz 53 na 56.  Ob teh podatkih obiskovalci s ponosom sklepajo, da smo danes veliko pametnejši in logično,  da so se zato naši možgani  razbohotili, a večkrat povem, da je največji razlog naša prehrana.  Si to, kar ješ in če je danes jabolko dvakrat večje, kot je bilo 150 let nazaj, je seveda nekaj na tem. Tudi oblika glave se je spremenila in marsikdaj so modeli iz preteklosti »prenizki« za naše glave, čelo je postalo višje in zato moram prilagoditi star model in zašiti slamnik »peš«, brez kalupa. To je tudi razlog, da se pripravljeni slamniki večkrat ne prilegajo na glavo in v takem primeru slamnik izdelam po naročilu in merah naročnika.

Opremljanje, ročno šivanje notranjega traku, znojnice.

Moj najljubši del izdelave pa je »štafiranje«  ali opremljanje slamnika, ko pritrdim zunanji trak in okrasje. Tu si res dam duška in nemalo noči sanjam raznovrstne oblike, cvetje, barvne kombinacije in vse možne inštalacije, ki jih lahko pridam na sanjski slamnik. In ja, slamnato kito lahko tudi barvamo v želene barve, kar mi je odprlo vrata domišljije. Odkar sem odkrila postopek barvanja, spim z beležko ob strani.

Nemalokrat so ljudje presenečeni nad postopkom šivanja, zato se mi je zdelo pomembno slikovno predstaviti to domžalsko skrivnost. Med samo demonstracijo šivanja pa rada postrežem s podatkom, da je pripravništvo v slamnikarskih industrijskih obratih trajalo tudi eno leto zaradi težavnosti ročnega oblikovanja in človeškega faktorja, ki je bistven pri izdelavi. Sama obrt in veščina je bila zreducirana na malo cenjeno (plačano) industrijsko delo, kar me izredno žalosti, saj so gospe, ki so leta pridno pletle in šivale naše domžalske slamnike, po mojem mnenju pomembne oblikovalke, umetnice, rokodelke in spoštovanja vredne dame. Hvala Milki Breznik in Joži Košak, ki sta me navdahnili in predali teorijo obrti, da lahko sledim svojim sanjam. In hvala vsem domžalskim slamnikaricam, ki ste živele podobno zgodbo.

Objem, Ana Cajhen.