Modne revije so pompozni dogodki modnih velikanov in umetnikov, ki predstavijo svoje delo širši množici. Pred kratkim sem s kurjo poltjo gledala dokumentarce o Versace vzponu, Gucci eri Toma Forda in Burberry zgodbi o uspehu. A danes ne bom govorila o modnih revijah, ki se trenutno odvijajo v modnih prestolnicah, o njih se piše in riše vsepovsod. Danes razmišljam o modi na slovenskem, o težko pričakovanem LJFW, ljubljanskem tednu mode, ki bo v tednu od 7. pa do 11. oktobra kraljeval v našem Rogu.
Neučakano pričakujem dogajanje, saj sem bila pred leti del tega dogodka, ko sem pogledala v samo drobovje modne scene pri nas. Leta 2022 sem se udeležila LJFW skupaj s JKH identity in bilo je z eno besedo mega! To je bila tudi zadnja večja, če jo lahko imenujem nacionalna poletna modna revija pri nas. Kapo dol, ali v mojem primeru slamnik, Melindi Rebrek, ki je gonilna scena LJFW dogajanja in njeni ekipi.
Letos grem na petnajsto edicijo LJFW kot obiskovalka, podpornica vseh prijateljev in znancev, ki sem jih spoznala pretekla leta delovanja, saj slamniki ne sodijo ob bok puhasti bundi ali žametnim hlačam. Hrepenim po LJFW aprilski seansi, kjer bi oblikovalci lahko predstavili poletne kolekcije in držim pesti, da nam uspe. Ob takšnih akcijah se vedno sprašujem, kako bi lahko politično podkrepili modno industrijo pri nas, spadamopašemo modni oblikovalci v sektor gospodarstva? Morda kulture? Kakšen status ima dandanes modni oblikovalec pri nas? Je kulturnik? Podjetnik? Rokodelec? Javnost hrepeni po spektaklu, množice se borijo za sedež v prvi vrsti, umetnik za kuliso pa mnogokrat razmišlja, kako bo pokril prispevke zase, stroške sodelujočih in materije, ki jo potrebuje za svoje delo. V realnosti je zato redno zaposlen nekje drugje, s popoldanskim s.p.-jem. Žal se redki lahko dostojno preživljajo s svojim delom in to me zelo žalosti. Menim, da bi morala država s pozitivnimi finančnimi učinki stopiti ob stran in podpreti mlade kreativce, ki proizvajajo in oblikujejo oblačila s slovensko noto, po vzoru samozaposlenih v kulturi. Tudi dogodki takega dometa, kot je LJFW, bi lahko bili bolj finančno podprti s strani države, ker žalostno dejstvo je, da participacija na takem nivoju mladega oblikovalca hudo udari po denarnici. Udeležba pač stane, in ko si poravnal vse stroške z materiali, šiviljami, in ostalimi stroški, je še prezentacija izdatek. Organizacija, prostor, modeli, frizure, fasade, vse to stane. Si lahko diplomant modnega oblikovanja sploh dandanes privošči prezentacijo svoje kreative na modni reviji? Si lahko privošči dostojno reklamo svojega dela?
Vedno ponavljam, da je moda odraz družbene dinamike, političnih akcij in splošne družbene klime, spomnimo se, ko je plašč Melanie Trump povedal več kot dejanje soproga in postal kulten kos … Pomislimo na Coco, ki je moški kostim postavila na drobno žensko telo. Ona je »kriva«, da je raven gondoljerski slamnik, ki je bil do tedaj izključno moška forma, danes prepoznan kot unisex model naglavnega pokrivala. To ji je uspelo, ker je bila družbena klima prava, po opustošeni Evropi, v medvojnem obdobju so ženske dobesedno stopile v moške hlače, predvsem ker so morale in seveda, ker so lahko. Dober vizionar predvidi, kaj družba hoče in to hitro ponudi, ob tem pa ne pozabi dati sebe v izdelek – ta del marsikdaj pogrešam. Komaj čakam teden slovenske mode, od ponedeljka do petka, od poznega popoldneva do večera, ko bo center Rog pokal po šivih. Iz leta v leto spremljam veliko podporo javnosti, saj so vrste nabito polne, LJFW pa je tudi čas, ko ponosno sončimo vse pretekle kolekcije in kar srce mi zaigra, ko je toliko lokalne zgodbe na kupu, od vintage Murinih »reklcev«, do prvih kolekcij Maje Štamol, ki letos praznuje častitljivih 20 let delovanja. Pogrešam politiko, ki bi v javnosti nosila naše domače dizajnerje, zato izzivam vse dame, ki delujejo na parketu odločanja, da pridejo na LJFW v kosu slovenske proizvodnje ali oblikovanja.
In prav tako izzivam vse vas, dragi moji, da ob naslednjih vaših »mokrih sanjah« kolekcij svetovnih velikanov, raje posezite po slovenskem avtorju, podprite ga, omogočite mu delo in dostojno življenje, podprite morebitno vašo sosedo, ki šiva za oblikovalca ali daljnega sorodnika, ki pomaga v prodaji … Poslušamo žolčne debate, radi se kregamo, kako smo med tranzicijo uničili Muro, Rašico, Labod, Šešir, Univerzale … Kdo je kriv? Kdo odgovoren? Še pomnimo, ko smo pred kratkim pričakovali od Joca Pečečnika, da bo rešitelj poslednje tekstilne industrije pri nas? In gnev, ko mu ni uspelo. Novice so bile polne žalostnih zgodb neplačanih delavk in delavcev, ob katerih smo za hip obstali in se zgražali. Nehajmo z obsojanji in se vprašajmo raje, kako lahko JAZ v kapitalizmu in času individualizma pomagam ustvarjalcem? Bom podprl delo slovenskih rok ali le jamral in čakal na novega Joca, ki mu bo uspelo?
.
Se oglasim kmalu, ker bom vestno poročala iz terena.
.
Objem, Ana Cajhen.
