Modna slama: En čudovit Dan v rabljenih oblačilih vam želim!

Tokratna Modna slama se bo dotaknila kosti (iz omare), ki sem jo načela že v prvi kolumni, hkrati pa lepo sovpada z dnem, ko jo pišem. 23. april je dan, ko že četrto leto v Sloveniji organiziramo Dan v rabljenih oblačilih. Hvala Ekologom brez meja, Pravični trgovini Slovenija in Fokusu, društvu za sonaraven razvoj, da na ta dan obeležujemo, poleg knjige in avtorskih pravic, tudi oblačilno kulturo. Seveda, dni je manj, kot je pomembnosti vrednih obeležij. Poznamo pa tudi nacionalni dan rabljene garderobe (ZDA), 25. avgusta, ki bo letos praznoval dvajseto obletnico! 

Letošnji trend oblačilnih izmenjevalnic pri slovenskih vplivnicah podira rekorde, dogodki rastejo kot gobe po dežju in vse to me navdaja z optimizmom, da smo končno na pravi poti. Dvanajst kilogramov tekstilnega zavržka letno na osebo (v Evropi) kopni in kmalu bodo vse globalne verige hitre mode pocrkale kot muhe, ko jih pošpricamo z insekticidom … Pa bo res temu tako? Ali pa bo evolucija naredila svoje tudi v velikih verigah, ki bodo pakirale svoje proizvode v nove etikete, s podnaslovi: omejena serija, trajnostno, predelano, reciklirano …? Tako kot muhe lahko tekstilni megalomani tekom evolucije preživetja postanejo imuni na poznan pesticid. 

Pa bom ponovno malo sentimentalna s pogledom v ne tako daljno preteklost. Pred petnajstimi leti sem bila vodja hostes v Kulturnem domu, naši honorarji so bili mizerni in spodbujanje individualizma pri oblačenju hostes za delo na dogodkih je bilo v celofan zavito dejstvo, da kot institucija nimamo dodatnega denarja za naše delovne uniforme. Nek tihi dogovor nam je veleval črno eleganco za teater in tega smo se dekleta vestno držale. Problem je nastal, ker niso vse študentke premogle črne obleke v omari, mnoge pa smo ob dobri hrani prerasle stare temne gvante. Porodila se je ideja o prvi interni izmenjevalnici hostesnih oblačil z druženjem. 

Spomnim se obrazov nekaterih deklet, ki so bila podobna današnjim vplivnicam ob »zelenih« storijih, ko se osvobajajo nakopičene garderobne krame. Drugi obrazi so me prestrašeno in zgroženo pogledovali v smislu, da rabljenih oblek pa ja ne bomo nosile takrat, ko moramo izgledati kot iz škatlice … To je bil tudi čas, ko so se v rumenih tračih posmehovali napredno ozaveščeni znani osebnosti, ki je na Facebooku prodajala torbice višjega cenovnega razreda, ker jih enostavno ni nosila … Kakorkoli, v petnajstih letih smo družbeno prišli do miselnega preskoka in danes so tudi rumeni novinarji polni nasvetov, kje kupiti in kam podariti …

Da se vrnem k naši hostesni zgodbi, dogodki so stekli, druženje je bilo fantastično, naše omare so zadihale, praksa menjav pa je postala redna … No, redno redna do pomladi 2020 in opustitev hostesnih menjav oblačil  štejem kot kolateralno Kovid škodo …

Morda pa le ni tako, morda pa se je ponudba izmenjevalnic, trgovinic in ponudnikov oblačil iz druge roke kasneje razpršila. Vidim, da je navada ostala pri vsaki od nas deklet, le ponudba »distributerjev« je izjemno porastla. Tako zelo smo padli v to gibanje nošenja rabljenih oblačil, da so poslovneži, lačni lahkega zaslužka, začeli uvažati kontejnerje oblačil s Kitajske, ki naj bi bilarabljena. Skrbi me, da je vse to marketinška preobleka, oblačila pa so bila proizvedena v nemogočih pogojih z ogromnim ogljičnim odtisom in vplivom na okolje. Kaj če je konglomerat hitre mode zavohal lahek zaslužek in začel s ponujanjem oblačil iz (hitre) prve roke, ki zavestno trdi, da je druga? Čilska puščava Atacama, odlagališče zavrženega tekstila, pa je, mimogrede, medtem postala fenomen viden iz vesolja.  

Oprostite, če moje besede morda zvenijo pesimistično, to resnično ni bil namen ob takem prazničnem dnevu, ko ponosno paradiramo (po družbenih omrežjih) v podarjenih kavbojkah in babičini srajci. Želela sem zgolj poudariti pomembnost preudarnosti, skromnosti in zmernosti, ki naj kraljuje (tudi) v vaši omari. 

Pa ne razumite me narobe, obožujem IG kolegice, ki zračijo svoje kose in organizirajo druženja ob kozarčku z blagovno menjavo/prodajo, to je tisto pristno in »žmohtno«. Moje najljubše kavbojke, ki sem jih pred časom pridobila od spoštovane slovenske modne urednice, redko zapustijo mojo rit,  imajo namreč dodano vrednost točno v tej preudarnosti – meni so kot ulite, njej pa niso služile že leta. Cenim gesto, ker bi jih gospa zlahka prodala za solidno ceno, a se je raje odločila, da najde osebo, ki se ji bodo prilegale. 

Trg rabljenih oblačil je postal poligon in zdi se kot lov za neodkritim zakladom, ki lahko prinaša veliko veselje. Opozarjam le na zmernost, saj je »triftanje« in obisk trgovin iz druge roke lahko enako zasvojljivo kot tešenje čustvenih tegob v klasičnih trgovinah. Začaran krog potrošnje nas lahko hitro posrka v (trajnostno) jedro in to misel zaključujem z modrostjo moje babice Micke, ki je vedno dejala, da je za življenje potrebno poznati tudi »vile« in ne zgolj »grabelj«. 

P. S. Spisano v Petrinih kavbojkah in mamini majici.

Objem, Ana Cajhen