Obletnice, praznovanja, slavja in druge fešte. April je mesec, ko naša občina praznuje rojstni dan in kot občani, ki živimo v prostoru zadovoljnih ljudi, radi praznujemo vsakršen dogodek, le da imamo »uržah«, bi rekla moja pokojna babica. Vsebina dogajanja pa niti ni v prvem planu, le da dobro izgleda nasmešek na fotografiji …
Namenoma bom tokrat nostalgična, saj je letošnji rojstni dan občine še toliko pomembnejši, praznujemo namreč 100 let, odkar so bile Domžale razglašene za trg. Kaj je privedlo do tega? Naj spomnim na bogate zgodbe naših slamnikarjev, ki so dolge jesenske in zimske dneve preživeli ob pletenju kit iz ostankov pšeničnih bilk in pred veliko nočjo spleteno bero prodali krošnjarjem. Ti so hodili od hiše do hiše in odkupovali surovino vse do prelomnega leta 1866, ko Avstro-ogrska izgubi ozemlje Benečije (kjer so bile šivalnice slamnikov) in posledično zaradi dragih dajatev uvoza in izvoza svoje šiviljske obrate preseli v naš kraj. Opazite, kako smo se leta 1866 pogovarjali o politiki, dajatvah, uvozu in izvozu in kako lahko hitro najdemo prakso v zgodovini, ko postanejo enake teme ponovno aktualne. Da se vrnem k začetkom slamnikarske gonilne sile, tudi nekateri kranjski pletilci kit so začeli razmišljati o prodaji končnega izdelka in imamo veliko zapisov, kako in koliko so plačevali štantnine na trgu v Ljubljani in Kamniku. Po prelomnem političnem dogodku so Tirolci hitro prinesli kapital in spodbudo, da smo v našem kraju sledili industrializaciji, ki je potekala drugod po Evropi. S pridnostjo naših rok, iznajdljivostjo, znanjem pletenja in potrpežljivostjo med samim delom, s(m)o v zelo hitrem času zagrabili napredek družbe, gospodarstva in rokodelstva z obema rokama. Življenje se je hitro spreminjalo in podjetniški duh, s katerim se radi pohvalimo, je bil rojen.
To našo zgodovino, ki je v slovenskem prostoru unikatna, radi obeležimo in se pohvalimo, zato sem bila presenečena, ko se je pretekli teden, ob mesecu praznovanja, v Knjižnici Domžale odprla razstava z idejnimi zasnovami ureditve makadam prostora, ostaline Alko destilarne, še prej pa Kurtztalerjeve slamnikarske tovarne. Priznam, da me je malo presunilo, da smo tako minimalistično okronali tako častitljivo obletnico, saj so bile pridobljene trške pravice pomemben mejnik v naši avtonomiji, združitvi štirih vasi in napredku, ki je sledil v podobo, ki jo vidimo danes. Kako nam za vraga ni pomembna pot, ki nas je definirala? Praznovanja so slavja preteklosti, uspehov in mnogih let napredka, mar ne? Če pa so leta okrogla, je slavje še toliko slajše. Lepo je, da se oziramo naprej, kako bo izgledal naš osrednji tržni prostor v prihodnosti, a ne pozabimo, tudi v osemdesetih so bili predhodniki velikopotezni in poslušali smo idejne zasnove o ogromnem hotelu, kjer se je tresla gora in rodila miš.
Naj preprosto orišem, zakaj sem nostalgična in kaj nam je razglasitev za trg prinesla, čeprav bi osebno najraje videla, da bi nam to na slovesnosti, ki bo potekala ta torek v Športni dvorani Domžale, objasnil sam častni občan občine, dr. Miroslav Stiplovšek, upokojeni dolgoletni profesor za zgodovino na Filozofski fakulteti.
V delu Občina Domžale 1850 – 2020, Značilnosti njenega upravnega razvoja in delovanja, nam dr. Stiplovšek pojasni pot in štiriletna naprezanja občinskega odbora, ki je vladi leta 1921 »v Beograd poslalo prošnjo za upravno povišanje Domžal v trg z utemeljitvijo, da zanj, kot pomembno industrijsko, obrtno in trgovsko središče in sedež več medobčinskih ustanov izpolnjujejo vse pogoje. Domžale so tudi po številu prebivalstva že na prelomu 19. in 20. stoletja s 1900 prebivalci presegle Mengeš, ki je bil povišan v trg leta 1867, kar nekajkrat pa Moravče, ki so postale trg v 18. stoletju.«
Sam kralj Aleksander Karadžordževič je 31. marca 1925 podpisal ukaz o združitvi Zgornjih in Spodnjih Domžal, Stoba in Štude v trg Domžale. Sledila so množična slavja avgusta 1925, izšlo je pet številk lista Domžalec, v katerem so ljudem predstavili napredek Domžal od sredine 19. stoletja dalje. Zasledimo tudi podatek, da se je trških slovesnosti udeležilo 10.000 ljudi, o samem dogajanju pa so poročali osrednji časniki Slovenec, Jutro in Slovenski narod, ki so poudarili dejstvo, da je redkokateri kraj v Sloveniji v tako kratkem obdobju doživel tolikšen napredek. Avtor, v uvodnem delu zaključi misel s praznovanjem leta 2005, ko je ob osemdesetletnici izšla jubilejna publikacija (dr. Miroslav Stiplovšek, Razglasitev Domžal za trg leta 1925: ob razstavi v počastitev osemdesetletnice. Domžale, KDFB, 2005). V delih Franca Bernika, Zgodovina fare Domžale lahko beremo, kako so kmalu urejali ceste, poimenovali in dodelili ulice ter začeli s postopno javno elektrifikacijo, vse to pa tudi kot posledica tega zgodovinskega trenutka in nadaljnjega razvoja. Če se malo poigramo s tistim »kaj pa če« in si predstavljamo razvoj naših štirih vasic, brez teh pravic v turbulenci kasnejše 2. svetovne vojne, drugega političnega režima in povojnega splošnega pomanjkanja, smo lahko hvaležni za te korake, ki so jih predniki za nas sto let nazaj prehodili. Zdi se mi pomembno, da ob praznovanjih pogledamo nazaj in vidimo tudi pot, ki so jo drugi hodili za nas. Ob tem se lažje odločimo, kam in kako naprej.
Bralci se morda sprašujete, zakaj sem modno rubriko izkoristila za lekcijo iz zgodovine, a naj objasnim, da sem ravno ta četrtek, na jubileju kolegice Simone Kogovšek, ki 20 let ustvarja in je priznana modna oblikovalka pri nas, miselno odjadrala, kako sta kontinuiteta in nek daljši staž pomembna na osebnem nivoju. Še več, kako je pomembno, da napredujemo in rastemo, a da se v pravem trenutku ozremo nazaj in smo hvaležni. Nad kreacijami, ki jih je Simona predstavila na lepem dogodku v Muzeju za oblikovanje in arhitekturo, sem bila navdušena. Poklon njeni kreativi, predvsem pa srčnosti, ki jo publika čuti, vidi in kupi. Ravno ta del »kupi« je bistven za obstoj malega obrtnika, rokodelca in status (trg) je dal ravno to možnost sejmov, trgovanja in povezovanja, boljšega preživetja. Začela sem razmišljati, kako sem tri tedne pred modnim dogodkom prejela njeno vabilo in kako sem se veselila. Kmalu so misli potovale v domači kraj in praznovanja naše poti, ki nam je dala moč, zagon in osnovo, da čutimo prostor zadovoljnih ljudi. Osrednje prireditve, ki bo potekala v torek, 15. aprila 2025, se žal ne bom mogla udeležiti, saj sem vabilo prejela dva delovna dneva pred samim dogodkom, svojo prisotnost pa sem predhodno potrdila že na drugem dogodku.
Ja, vem, kaj mislite. Sladke skrbi, ki so postale naš vsakdan hitenja in tempa življenja, en dan in pet stvari istočasno! So se za to trudili vsi naši predniki? Naglico, površinska praznovanja in hitre pavšalne odnose?
Zagotovo ne, zato tokratna kolumna nekoliko drugače obarvana, kot poklon naši preteklosti in dovolite, da zaključim to »modno« sago s povabilom na osrednji občinski dogodek. Če le imate čas, pridite v torek, 15. aprila 2025, ob 19. uri v bivšo Halo komunalnega centra Domžale, podelili bodo občinska priznanja. Naj na tem mestu vsem prejemnikom toplo in iskreno čestitam, vaše delo in vaš doprinos k dobrobiti Domžal je ravno to, kar so naši Domžalci sanjali 100 let nazaj. S ponosom vsem čestitam za jubilej trških pravic in se veselim vseh novih priložnosti, ki nam jih bo prenovljen tržni prostor (do)prinesel.
Objem, Ana Cajhen
