Modna slama: Kdo za tvoj travnik skrbi? 

Zadnja letošnja tema naj bi bila optimistična, pohvalna in hvalevredna, zato jo pišem v glavi že štirinajst dni, besede pa kar niso šle ven in na koncu sem klonila, spisala jo bom brez filtra in celofana. Refleksija bo pozitivna, bo pa tudi kritična, v duhu, da smo lahko boljši, damo več od sebe, se ozremo in postavimo v kožo drugega. Ob mojih zadnjih besedah v prejšnji Modni slami, sem obljubila uvid v dve mednarodni konferenci, ki sem se ju udeležila in točno to bo osnova, saj se Slovenci tako radi oziramo k sosedovim travam in primerjamo sadovnjake.

Prva konferenca, ki me je popolnoma pritegnila, je bila RogForum, in nisem bila edina, udeležila sem se jo skupaj s prijateljico Julio Kajo Hrovat in če veste, kaj počne – njeni avtorski potiski črpajo zgodbe iz naše kulturne dediščine, veste, zakaj naju je spodnji opis pritegnil, da sva na vrat na nos sprostili urnik in romali v Rog. Obljubljali so:

»Kaj se lahko naučimo od prednikov?

Na letošnjem RogForumu se bomo med drugim osredotočili na dediščino naših prednikov. Zakaj? Živimo v času hitrih in turbulentnih sprememb, ki jih čutimo po vsem svetu, tudi v naših lokalnih okoljih. Ob tem se sprašujemo, ali še imamo prava znanja in sposobnosti za soočanje s temi spremembami. Morda bi bilo dobro, da se za trenutek ustavimo in razmislimo, ali nam lahko pri tem pomagajo vrednote in izkušnje naših prednikov. A ne zato, da bi se nostalgično ozirali v preteklost, ampak da bi od tod črpali modrost za prihodnost.«

(povzeto na https://www.center-rog.si/rogforum/)

Po modrost sva leteli, dobili pa dobro kavo, ekološko limonado in informacije o električnem plovilu, ki ga izdelujejo v sosednji Hrvaški ter mokre sanje o življenju rokodelca na Švedskem, kjer po pogovoru sodeč, država plačuje rokodelcem, da prenašajo znanje prednikov, v zameno pa jim omogočajo dostojno življenje, lahko se posvetijo delu, prenosu znanja in ne zgolj preživetju. Rokodelska je pri nas težka dejavnost ravno zato, ker si enostavno prisiljen odpreti s.p., naložena imaš vsa bremena prispevkov in dajatev, nisi pa konkurenčen na tržišču, saj delo rok še vedno ni spoštovano, časovno dolgotrajna izdelava ročnih del pa popolnoma neprofitna. Ne zavedamo se še, da so posebna rokodelska znanja dragocena in posledično pri nas ogrožana, z opustitvijo rokodelstva zaradi eksistencialnega izziva posameznikov, kot sem jaz, pa tvegamo, da bodo znanja izumrla, z njo pa vse zgoraj opevane modrosti in vrednote prednikov. Radi bi se primerjali z naprednimi skandinavskimi državami, a po slišanem na prvem penalu sodeč smo rang balkanske brezbrižnosti, kjer se veliko govori o rokodelstvu, tradiciji prednikov s premalo konkretnosti. Pogrešam vrhunske managerje, ki bi prepoznali potencial slovenske čipke, suhe robe in domžalskih slamnikov ter dopolnili zakon, ki bi nudil registriranim in po novem imenovanim Priznanim rokodelcem davčno olajšavo ali del plačanih socialnih dajatev za pokojninsko varnost in zdravstvo zavarovanje – kulturniki imajo to področje namreč že urejeno.

Vsi se spomnimo polemik okrog reparja Zlatka, ki ima status samozaposlenega v kulturi, njegove prispevke pa plačujemo iz proračuna MzK. Veseli me, da je temu tako in tak model državne pomoči je pot k ohranjanju rokodelcev in rokodelstva nasploh, kar bi moglo urejati Ministrstvo za gospodarstvo, turizem in šport. Pogrešam pa tudi večji posluh potreb rokodelcev na lokalni ravni, pred direktnim pragom. A saj veste za tisto slovensko folkloro, potrebujemo pohvalo iz tujih ust, da cenimo naše, nas. O RogForumu ne bom več izgubljala besed, zdi se mi, da je bila to draga zadeva, ki je dala malo konkretnosti na področju rokodelstva, smo pa videli, kako zelene travnike imajo drugod. Pogrešala sem strokovnjake, ki so nosilni svet rokodelstva pri nas in imajo državno pooblastilo za zbiranje, dokumentiranje ter prenos rokodelskega znanja, torej znanja naših prednikov, predstavnike Slovenskega etnografskega muzeja, Obrtne zbornice Slovenije, Konzorcija rokodelskih centrov, Srce Slovenije …

No, vse te ljudi pa sem srečala na naslednji mednarodni konferenci, na katero sem bila povabljena, o geografskih označbah in kolektivnih znamkah na področju gastronomije in turizma z naslovom: Geografske označbe in kolektivne blagovne znamke: tradicija, kakovost in identiteta za trajnostno konkurenčnost. Dogodki so se vrstili dva dni in prvi dan je bil posvečen neživilskih geografskim označbam. Z veseljem sem odhitela na Brdo pri Kranju, kjer se je konferenca odvijala in navdušeno spremljala program. Že dolga leta se namreč trudim, trkam na vrata, s svojim delom in medijsko promocijo težim k temu, da bi bilo slamnikarstvo na Domžalskem tretja geografska označba v Sloveniji in s tem nacionalno priznana dejavnost. Idrijsko čipko vsi poznamo, svojo registracijo je dobila leta 2000, od leta 2004 pa imamo registrirano tudi ribniško suhorobarstvo. Dvajset let moratorija pa je skrajni čas, da se brcnemo v rit in speljemo ta postopek geografske označbe, imamo namreč vse pogoje. Vesela sem, da so besede dale besede in se premikamo naprej. In veste, kako je december mesec zaobljub? Moje je ta, da želim speljati ta postopek, želim umestiti našo kulturno dediščino na zemljevid k čipki, suhi robi, potici in gibanici! Aktivnosti nadaljujemo v januarju in vas seveda pridno obveščam. Naj vas na tem mestu spomnim na Modno slamo (https://domzalec.si/aktualno/moda/modna-slama-slamnikarstvo-kot-nesnovna-kulturna-dediscina/), kjer sem na dolgo opisala pomen vpisa v Register nesnovne dediščine, kar je ključ, da gremo lahko naprej v prepoznavnosti te posebne kulturne dediščine. 

Na koncu leta si vedno vzamem čas, da razmislim, kam grem(o), na kaj sem ponosna in kaj pomenljivega se je zgodilo, verjamem, da je v vsej naglici to nujno za vsakega posameznika. Refleksija je sila pomembna in psihološko deluje kot nekakšen »reset« gumb, kjer ovrednotimo poti, ki so vredne časa in (stran)poti, ki vodijo v kolobarjenje, brezdelje ali golo preživetje.

Vsem bralcem želim, da se boste lahko odklopili, ko boste to potrebovali, ne glede na to, kaj nova pravica do odklopa veleva, potem pa se prizemljimo, kot so to znali naši predniki, bodimo hvaležni za dobro in delajmo dobro. Želim vam lepo, mirno in prodorno 2025!

Se beremo v novem letu!

Objem, Ana Cajhen