Svet mladih je kdaj tudi uganka

Včasih bi najraje pozabili, da se je nekaj takšnega, kar si težko predstavljamo, tudi zares zgodilo. Verjetno bi, če bi si lahko zavrteli čas nazaj, kakšno stvar naredili drugače. Se odločili drugače. Žal se preteklosti spremeniti ne da, kar pa ne pomeni, da se ničesar več ne da narediti. Spremeniti. Spomini bodo najverjetneje ostali, čeprav je z ustrezno obliko pomoči, z njimi lažje sobivat. Dogodkov se izbrisati ne da in to ne glede na to, kako močno si to lahko želimo.

Včasih si je stvari resnično težko predstavljat. Jih razumet. Presegajo namreč podobo, ki jo imamo o drugih in o svetu, v katerem živimo. Čeprav marsičemu težko verjamemo, to še zdaleč ne pomeni, da se to ni zgodilo in da se to ne dogaja. Včasih tudi tam, kjer si nikoli ne bi mislili, da se.

Skušat razumet, kakšen je svet današnjih mladih, je za marsikoga precejšen zalogaj. Ujeti v iskanju potrditve in oblikovanju svoje lastne identitete, včasih s prevelikim zaupanjem in naivnostjo, ne zavedajoč se morebitnih posledic, svojo intimno/golo podobo zaupajo ljudem, ki se kasneje izkažejo, da si tovrstnega zaupanja niso ravno povsem zaslužili.

Moraliziranje, obsojanje ter nenazadnje še kazanje s prstom, in to ne glede na to, kaj si vsak izmed nas misli, vsekakor ne pomaga k rešitvi nastale situacije. Prav tako ne pripomore k boljšemu počutju in lažjemu okrevanju tako neposredno, kakor tudi posredno vpletenih v sam dogodek. Sobivanje z zavedanjem, da se dejanj, ki so najverjetneje v dobršni meri spremenile nadaljnje življenje vpletenih in po katerih nihče ne bo več takšen, kot je bil nekoč, je precejšen izziv. Zato neprimerne opazke in poskus spodbujanja občutka krivde, ki včasih preraste celo v tendenco po maščevanju, v ničemer ne pripomore k izboljšanju nastalih razmer. Poskusit razumet okoliščine, ki so botrovale k pojavu nečesa, kar bi najverjetneje skušali preprečit ali se temu izognit, če bi le lahko, vsekakor ne opravičuje ali izniči teže dejanja kot takega, pomaga pa k nekakšni umestitvi v kontekst, ki ne glede na to, ali nam je všeč ali ne, je tam in obstaja. V iskanju odgovorov na vprašanja, kot so «Kje smo in kam gremo? Kaj se z nami dogaja in v kaj nas vse to spreminja?«, pa lahko morda najdemo celo kanček pomirjenosti.

Besede imajo izjemno moč. Med izražanjem lastnih mnenj, ponujanju predlogov ter pobud, v želji po iskanju rešitve ali zgolj filtriranju lastnih frustracij, na tovrstno moč nehote pozabimo. Z besedami lahko pomagamo, lahko pa tudi dodatno prizadenemo. In nekdo, ki nečesa ni doživel, bo ne glede na vso dobro voljo in namero, težko razumel, zakaj je dodatno prilivanje ognja tako zelo škodljivo.

V želji po lažjem razumevanju mladih in njihovih ravnanj, smo se pogovarjali z Anjo Erjavec, magistrico biopsihologije, specializantka integrativne psihoterapije. Del strokovnega tima inštituta Lunina vila, ki nudi brezplačno psihosocialno pomoč vsem otrokom, ki so preživeli kakršnokoli obliko zlorabe.

V pogovoru so predstavljene iztočnice, ki nam lahko pomagajo začutiti ter premisliti o stiskah in izzivih, s katerimi se danes soočajo mladi. Kjer je v ospredju še vedno prisotna izrazita želja po pripadnosti, v imenu katere premikajo meje in včasih naredijo stvari, za katere jim je kasneje morebiti kdaj celo tudi žal.

Mladi naj bi v zameno za denar ali kakšne druge bonitete, ponujali tudi svoje gole fotografije. Tako rekoč del sebe. Svoj najbolj intimen del. Kako lahko beremo tovrstno ravnanje? Kaj nam sporoča?

V tem se vidi, kakšen je dejansko moj odnos do mojega telesa. Um in telo sta povezana. V primeru, ko pride do travmatičnega dogodka, nastopi disociacija, ko se um in telo razcepita. Čeprav lahko nastopi občutek, kot da oseba ni prisotna, kot, da je ni, da ničesar ne čuti in da bi na dogodek lahko pozabila, telo si vse zapomni. In v njem ostane vse zapisano. Res je, naše misli lahko odtavajo drugam, ampak telo ostane tam in v nas so občutki, ki ob tem nastanejo.

S tem, ko ponudim svoje telo, ga razvrednotim. In tovrstno razvrednotenje je pomembno. Zakaj? Ker moje telo je pomemben del mene. Pomembno je, koga in kako, na kakšen način spustim v svoj intimni del. Najsi bodi govorimo na fizični ravni ali pa na ravni mojih skrivnosti in želja. Pomembno je držati to mejo.

Spominjam se, da smo bila nekoč dekleta v najstniških letih, zelo negotova in zakompleksana, kar smo kazale tako z vedenjem, kakor tudi oblačenjem. Široki modeli, brez »make upa« ali česarkoli, kar bi poudarjalo ali izpostavljalo naše fizične spremembe, smo skušale več ali manj neopaženo preživeti tista leta. Občutek imam, da so stvari danes precej drugačne. Mladi si želijo in prizadevajo, kar se da hitro stopiti v odraslo dobo, čeprav emocionalno in tudi fizično niso še tam. Kot bi želeli z oblačenjem in vedenjem, torej navzven pokazati nekaj, kar pa ne sovpada s tistim, kar v resnici so.

Osebno opažam, da primanjkuje socialne in čustvene inteligence. Prepoznavanje in zavedanje o svojih čustvih in občutkih. »Kaj vse se v meni dogaja?« »Koliko sem dejansko zrela?« »Ali sem resnično zrela toliko, koliko kažem navzven ali gre samo za izjemno željo, potrebo po pripadanju?« »Po temu, da me ima nekdo rad?« V šolah je izjemen poudarek na znanju, pozablja pa se na čustveno inteligenco. Na to, da (lahko) pokažemo, kar čutimo. To so izjemno pomembni aspekti mladostništva. To je resnično ključno. Čustva nas v življenju motivirajo. Če najdem v sebi motivacijo, me nekaj notranje motivira in osrečuje, potem bom vsekakor pripravljena mnogo več narediti, kot pa če je motivacija zgolj zunanja. V podobi nekih okoliščin ali kot zunanji faktorji.

Današnja družba je snovana na podobi. Na iskanju pozornosti in izstopanju. Iskanje potrditve v obliki »lajkov«, pa čeprav od oseb, ki jih ne poznam, je zanimiv fenomen. Sočasno pa se postavlja vprašanje, kakšno vrednost ima prejeti »lajk«? Kaj mi pomeni prejeti »lajk«? Samo realizacija naj bi prišla preko ustvarjanja, izražanja v nečem, kar nas veseli, ne pa s pomočjo »lajka« oddanega pod mojo podobo na fotografiji?

Res je, da je dandanes vse preveč snovano na podobi. Vedno bolj se opaža pomanjkanje tistega zavedanja, iz česa vse smo mi dejansko sestavljeni. Namreč, ni vse samo v izgledu. Tukaj je še veliko več. Če danes objavim fotografijo in zanjo dobim 100 »lajkov«, jutri pa objavim drugo fotografijo in zanjo prejmem 5 »lajkov«, kaj to pomeni? Koliko me ta stvar dvigne in koliko demoralizira? Me »zabije«? In to ne glede na to, da prejeti »lajki« nimajo nikakršne veze s tem, kdo sem jaz, ampak samo s tem, kako »izgledam«. Zunaj je toliko dejavnikov, ki vplivajo na to, da nekdo objave ni videl, ampak to nima nikakršne veze z mano, kot z osebo.

Zgodi se in to ne tako zelo redko, da sebe vrednotimo ravno na osnovi tujih odzivov na naše objave. Kakšno moč damo v tem primeru v roke nekomu drugemu, če je naša vrednost odvisna od odziva, ki ga bo le ta imel? Kako zelo odvisni postajamo? Odvisni od tega, ali dobimo »lajk« ali ga ne.

Točno tako. Smo odvisni. Potem pride do evforije ali vzburjenosti. Neodzivnost pa nas demoralizira. Tukaj ni ravnovesja.

S premikanjem meja, se spreminja tudi pripravljenost za »pokazat vedno več«. Verjetno se pričakovanja sčasoma stopnjujejo in kar je bilo nekoč dovolj, ne zadošča več?

Ja, res je. »Koliko moram še dati, še pokazati, da bom sprejet/a?« »Da me bo nekdo imel rad?« »Kaj je tisto, kar se prodaja?« »Kaj je ljubezen in kaj je tisto, zaradi česar sem sprejet/a?«

Pojavi se tudi tisto slepo zaupanje. Nikoli namreč zares ne vemo, kdo je na drugi strani. Enako se zgodi, ko gremo v odnos z nekom. Čeprav osebo vsaj vidim, vseeno ne morem vedet, kdo zares je, dokler jo ne spoznam. Lahko pa osebo vsaj začutim. Mogoče začutim namero. Če jaz poznam svojo mejo in če vem, do kje, kam in kako blizu spustim ljudi, je vse mnogo lažje. Na spletu pa se meja še malo bolj zabriše in to ravno zato, ker sedimo za ekrani. Lahko smo celo bolj sproščeni, kot smo v živo. Ker je med nami ekran, je še ena dodatna meja, da si upamo še več.

Verjamem, da je marsikomu težko, ko pogleda nazaj na stvari, ki so se zgodile. Včasih tudi z mislijo, da si ni želel/a, da bi se pripetile. Kajti cena, ki jo je za napako plačal/a, je bila izjemno visoka. Pripeti se, da oseba v iskanju meje, drugega preceni, morda situacijo in zgodi se tisto nekaj, kar nosi s seboj še celo življenje.

V medijih lahko preberemo kar nekaj zgodb, kjer so bile meje vsekakor prekoračene. Prišlo je do izrabe zaupanja, kar se lahko zgodi komurkoli in kjerkoli. Za mladostnika je lahko delitev osebne gole fotografije z možnostjo, da jo vidijo vsi, izjemno travmatična izkušnja. Svet je lep, lahko pa je seveda tudi nevaren in zato je pomembno ozavestiti, kaj vse se nam lahko zgodi. So stvari, ki jih lahko naredimo in so tiste, ki jih ne moremo. In tovrstna ločitev je izjemno pomembna. »Kaj lahko naredim, da se mi ne bi pripetila kakšna nevarna stvar?« Tovrstni scenariji so pomembni in pogovori z otroci o stvareh, ki se jim lahko pripetijo, je nekaj, kar ne smemo zanemarit. Do neke mere se lahko zavarujemo, ne moremo pa vplivat na dejanja drugih.

Vsekakor so občutki, ki po določenih dogodkih ostanejo, izjemno močni. Sram, krivda in strah postanejo vsakodnevni spremljevalci oseb, ki so doživele nekaj grozljivega. Res je, da na druge ne moremo vplivat, lahko pa vplivamo na to, kaj bomo naredili mi. V mislih imam tudi razpošiljanje določenih fotografij.

Pomembno je vedeti, kaj je intimno in s tem »samo moje« in kaj je tisto, kar delimo z ostalimi. Otroke na naših delavnicah učimo, kaj je intimno. Imamo koncept »Moje telo je moj zaklad«. Kar pomeni, da svoje telo negujem. Zanj skrbim in postavljam mejo. To ne pomeni, da je vse »ne«, ampak, kako pomembno je poznat mejo, do kje grem. Če ne vem, kaj hočem in do kje sem pripravljen(a) popustit, potem izjemno težko vem, kje je moja meja. Pri žrtvah so občutki resnično izjemno grozljivi in tudi zaradi tega so prijave veliko manjše, kot je število dejanj. Če bomo vsi tiho, se nič ne bo spremenilo.

Veliko je odvisno tudi od načina, kako se o temu piše in govori. Način komuniciranja pogosto ne pripomore k pomoči žrtvam, saj mrhovinarstvo, naslajanje v želji po senzacionalizmu ali javno izpostavljanje, pa ne glede na to, kaj si kdo misli in kaj ne, vrši še dodaten pritisk. In tega se ne da vzeti nazaj. Dokler ni javne izpostavljenosti, si težko predstavljamo, kako bo takrat, ko bo do tega prišlo. Z izpostavljenostjo pa se večajo pritiski tako za eno, kakor tudi za drugo stran. In dogajanje kaj kmalu zbeži izpod nadzora in se prelevi v dodatno izživljanje.

Absolutno velja, da ko vidimo obraz, ko vidimo, da obstaja neka oseba, se lažje poistovetimo. Do oseb postanemo empatični in lažje sočustvujemo. Pogosto pa nastanejo tudi sodbe, najsi bodi do ene ali do druge strani, in to prav zaradi neznanja. »Ljudje pogosto ne vedo, kaj naj naredijo?« »Kako naj se odzovejo in kakšne so lahko posledice?« »In kako se vpleteni dejansko počutijo?« V mislih imam tako žrtve, kakor tudi storilce. Tega si nihče ne zna predstavljat. »Ne glede na to, pa je pomembno vedeti, kaj lahko v tem trenutku naredim(o)?«»Kako lahko osebi pomagam(o)?« Morda tako, da smo samo tam in da smo tiho. Da izrečemo «žal mi je, da se ti je to zgodilo«. Osebi bolečine ne moremo odvzeti, lahko pa jo zelo hitro pojačamo.

Spori, ki nastanejo med mladostniki v šolskem okolju, se nato pogosto prenesejo na splet, kjer za nastali konflikt izvedo tako rekoč vsi. Žrtev/tarča govoric in obrekovanj je pogosto zadnja, ki za tovrstno dogajanje tudi izve.

Res je, da so te razsežnosti resnično velike in informacije se navkljub izjemni količini in poplavi najrazličnejših drugih vsebin, ne izgubijo. Vsekakor ni zavedanja o tem, kakšne so lahko posledice. In kaj vse to tudi pomeni. Poznam primere, ko so gole fotografije zaokrožile med mladostniki in v kakšnih stiskah so se znašli. Želja po pripadnosti in občutek sprejetosti, postaneta za mladostnike od 12-tega leta starosti dalje izjemno močni. Ključni.

Kaj se skriva v ozadju širjenja tovrstnih fotografij? Občutek pomembnosti? Gre morebiti za na kakšno dokazovanje? Kaj pripelje mladostnika do tega, ne le da fotografije poseduje, ampak jih celo deli z ostalimi?

Vedno ko govorimo o zlorabah, je v ozadju tisti občutek prevlade in nad moči. Sporočilo je jasno: »Jaz imam moč nad tabo«. Gre tudi za nekakšno dokazovanje. »Če pošiljam fotografije naprej, imam jaz nad to osebo premoč. Imam nekaj, kar drugi nimajo. Imam del nje«.

Pripadnost je vsekakor pomembna, vendar ne smemo pozabiti na mejo, ki je za osebo še sprejemljiva.

Tukaj je izjemno pomembno krepiti sebe. Občutek, kdo sem. Če nisem gotov(a) vase, če nisem dovolj samozavest(e)n(a) in če imam slabo samopodobo, jo bo drugim precej lažje rušit. In to bodo počeli veliko hitreje, kot bi v primeru, če bi bila moja samopodoba krepkejša. Trdnejša.

Pri učenju postavljanja osebnih meja, odigrajo pomembno vlogo tudi starši. Kajti, nikogar ne moremo naučiti postavljati meje, če jih še sami nimamo. Nenaden vstop v otroško sobo in pa vstopanje v kopalnico v trenutku, ko se otrok tušira, so primeri nespoštovanja in neupoštevanja meja drugega. Če pride do prestopa tovrstnih meja, komu lahko mladostnik še zaupa? Staršem, ki že sami objavljajo določene fotografije vprašljivega značaja ali sošolcem, ki jih širijo naprej? Komu lahko mladostnik danes zaupa svojo stisko?

Res je. Tudi starši prehitro prekoračijo meje. Že samo s tem, ko otroka objamemo, ko si otrok tega ne želi. Včasih ga objamemo zaradi sebe in ne zaradi otroka. Spoštovanje teh meja je zelo pomembno. Pri starših se vse začne in tudi gradi. V družinah, kjer meja ni bilo ali se jih ni spoštovalo in upoštevalo, otroci tovrstne izkušnje odnesejo s seboj. »Koliko še moram pokazati?« »Kaj vse še moram objavit, da bom končno sprejet?« Medtem pa v bistvu izgubiš sebe, telo in dostojanstvo.

Glede komentarjev pa, včasih lahko pomaga že to, če se postavimo v čevlje nekoga drugega. »Kaj bi naredil(a), če bi se to zgodilo nekomu, ki ga poznam?« »Če bi se to pripetilo moji prijateljici?« »Če bi se to pripetilo meni?« Na žalost prepogosto pozabimo, kako globoko lahko z besedami prizadenemo druge. Govorimo na spoštljiv, sočuten način.

Dandanes je golota že tako zelo prisotna in današnji mladostniki so ji bili izpostavljeni že zelo zgodaj.

Tukaj ni neke zdravilne palčke. Kar se mi zdi pomembno je, da otroka naučimo, kaj je v redu in kaj ni. Kje so meje intimnosti. Čeprav je to svet, v katerem živimo, jaz vem, kje je moja meja. Imeti moram tisto, kar je meni ok in tisto, zaradi česar bo meni v tem svetu lažje. Nevarnosti so povsod. Tako v okolici, kakor tudi na spletu. Na ulici nekaj zašumi, na spletu pa tega ni. Zato morebiti na spletu nevarnosti težje zaznamo in jih opazimo. Predvidimo.

Zgodi se, da kdaj tudi prehitro in prelahko zaupamo. Kar vsekakor ne pomeni, da je potrebno sedaj vse povprek preverjati, kakor tudi ne čisto slepo zaupati. Je pa verjetno smiselno vzeti resno to, kar čutimo.

Vsekakor je treba zaupati sebi in iskati to ravnovesje. Kdaj se bomo tudi opekli, kar je logično. Vsekakor je smiselno, v kolikor imamo občutek, da nekaj ni ok, malce bolj pogledati in preveriti. Morebiti se tisti trenutek tudi ustaviti. Naše telo nam sporoča izjemno veliko stvari in pomembno mu je prisluhnit. Povezati naše um in telo, da se lahko slišimo.

Mladostništvo je res tisto obdobje, ko najbolj zaupaš vrstnikom, zato je težko priti do njih, ker zaupajo eden drugemu. Obstajajo inštitucije, organizacije, ki so strokovno podkovane, ampak je dostop kdaj tudi plačljiv in tukaj so že potrebni starši. Ko se zgodijo težke preizkušnje, ni treba, da jih oseba preživlja sama. Pomembno je poiskati podporo in o temu spregovoriti. Zaupanja v družini je enostavno premalo. V kolikor nam je bilo zaupano, da se je osebi zgodilo nekaj težkega, morda celo groznega, se osebi zahvalimo za zaupanje in zbran pogum, da je o temu spregovorila, saj gre za stvari, ki so izjemno težke za zaupat.

Avtor: Petra Petravič; Foto: pixabay