Mladi v imenu pripadnosti premikajo meje

Včasih si je stvari resnično težko predstavljat. Jih razumet. Presegajo namreč podobo, ki jo imamo o drugih in o svetu, v katerem živimo. Čeprav marsičemu težko verjamemo, to še zdaleč ne pomeni, da se to ni zgodilo in da se to ne dogaja. Včasih tudi tam, kjer si nikoli ne bi mislili, da se.

Skušat razumet, kakšen je svet današnjih mladih, je za marsikoga precejšen zalogaj. Zato smo se v želji po lažjem razumevanju mladih in njihovih ravnanj, pogovarjali s psihologinjo Katjo Molek, ki se ukvarja s psihološkim svetovanjem in vodenjem podpornih skupin namenjenih mladostnikom (več o tem si lahko preberete na www.mladostniki.com).

V pogovoru so predstavljene iztočnice, ki nam lahko pomagajo začutiti ter premisliti o stiskah in izzivih, s katerimi se danes soočajo mladi. Kjer je v ospredju še vedno prisotna izrazita želja po pripadnosti, v imenu katere premikajo meje in včasih naredijo stvari, za katere jim je kasneje morebiti kdaj celo tudi žal.

Današnji način odraščanja mladih se v marsičem razlikuje od načina, ki smo ga nekoč poznali. Svoje prispeva tudi tehnologija, ki pomembno spreminja naše dojemanje sveta.

V obdobju mladostništva je pomembna pripadnost vrstniški skupini. Želijo si potrditve s strani vrstnikov. Velik del socialnih stikov poteka tudi preko socialnih omrežij, kjer se pogosto ustvarja izkrivljena podoba realnega življenja, saj mladi delijo samo to, kar želijo, da bi videli tudi drugi. Tako se ustvarja podoba o lepi postavi, najlepših potovanjih, dobri hrani, nenehni sreči in veselju …

Na spletu se mladostniki lahko krepijo tudi v nefunkcionalnih vedenjih, če se pridružijo skupinam, ki podpirajo na primer samopoškodbeno vedenje ali motnje hranjenja, kjer se mladi medsebojno spodbujajo, potrjujejo, delijo slike in se krepijo v samopoškodbah ali motnjah hranjenja. Podobno velja za bloge z depresivno vsebino, pesmi in pa zgodbe. Mladi prispevke »lajkajo« in jih delijo. Vsebina, kateri smo pogosto izpostavljeni, oblikuje našo predstavo o tem, kakšen je svet in kako deluje. V skladu s predstavami ga presojamo in doživljamo.

Ne smemo pa pozabiti, da ravno tehnologija in splet omogočata, da je v času epidemije šolanje lahko poteka na daljavo. Mladim so dostopni raznoliki tečaji in izobraževanja, ki se jih sicer ne bi mogli udeležiti. Tehnologija in splet prinašata spremembe, ki so tudi pozitivne.

Mladi danes iščejo potrditev preko »lajkov«, ki jih dobijo pogosto od popolnih tujcev, s katerimi nimajo ničesar. V določenih primerih se sploh ne poznajo. Ali še celo več, gre za umetno ustvarjene profile, ki služijo povsem drugim namenom. Zakaj ima »lajk« od neznanca, tolikšno vrednost? Tolikšno moč in vpliv na današnje najstnike? Zakaj ima pohvala popolnega tujca tolikšno vrednost? Seveda velja povsem enako za kritiko.

Mladostnikom je pomembno, da dobijo potrditev, pri tem pa niti ni pomembno, kdo je oseba, ki daje to potrditev. Če se bo dekle spontano fotografirala, ali če bo na drugi strani prikazovala nerealno podobo o sebi, bo po vsej verjetnosti dobila več »lajkov« za nerealno podobo, saj pri tej poudari tiste stvari, ki pritegnejo pozornost drugih in ki so v določeni skupini zaželene. Sporočilo »lajka« je potrditev, da je nekomu nekaj všeč, da je to dobro, zaželeno. Na splošno ljudje neradi delimo stvari, ki nam niso uspele, na katere nismo ponosni … tiste, za katere si ne želimo, da bi jih drugi vedeli. Mladostniki raje delijo vesele in srečne fotografije, čeprav v sebi vedo, da se večino časa tako ne počutijo. V primerjavi s tem, kaj vse drugi so, zmorejo ter znajo in česa oni sami ne, jih spremlja občutek manjvrednosti, razočaranja, tesnobe in depresivno razpoloženje. Ustvari se neskladje med socialno podobo, ki jo prikazujejo na spletnih omrežjih in njihovim resničnim življenjem.

Kako močna mora biti želja po sprejetosti? Pripadnosti? Kolikšno mora biti hrepenenje, da smo pripravljeni svetu ponuditi celo povsem lažno podobo o sebi, sočasno pa nam je povsem nepomembno, kdo pod sliko klikne »lajk«? Pomembno je torej samo to, da smo nekomu všeč, pa četudi ne takšni, kakršni zares smo, ampak takšni, kot se prikazujemo?

Mladostništvo je prehod iz otroštva v odraslost. Mladostnik sebe že doživlja kot odraslega, čeprav še nima primernih znanj in izkušenj. Uči se na lastnih napakah in staršem želi dokazat, da zmore in zna, da bi ga le ti dojeli kot nekoga, ki je odrasel. Hkrati pa upa, da bodo tudi vrstniki nanj gledali kot na nekoga, ki zmore, zna in si upa.

V tem obdobju postane vrstniška skupina glavna referenca. Iščejo ravnovesje med pripadnostjo skupini in izgradnji lastne identitete, skušajo ugotoviti, kdo pravzaprav so in kaj imajo radi. V ta namen preizkušajo številne stvari, med drugim tudi objave, ki bodo pritegnile pozornost, odobravanje in s katerimi si bodo pridobili/priborili »lajke«. Izpostavljali bodo fotografije, ki bodo požele »lajke« in opustili tiste, ki bodo ostale neopažene. Če se bodo med njimi znašle objave, ki bodo odraz mladostnikovih vrednot in ne bodo prepoznane kot »sprejete« med vrstniki, jih bo zanemaril in se posvetil drugim. Na žalost pa na ta način pogosto opuščajo svoje pristne vrednote, želje in cilje.

Prepričana sem, da je dandanes, ko je vse osnovano na podobi, všečnosti in na izpostavljanju, priti do izraza z vrednotami, zdravimi ideali in sporočilom, da se je za stvari potrebno truditi in malo počakati, izjemno težko. Sovrstniki, ki preizkušajo meje, postanejo glavna referenca, ki marsikoga spravi v skušnjavo, da si upa še malo več. Da naredi še nekaj več. Danes se namreč vse zgodi hitro, nemudoma in instant.

Mladostniki radi preizkušajo meje, do kje se (še) lahko gre. Učijo se, da ima vsaka stvar, ki jo naredijo in vsak dogodek, ki nastane, posledice. To se učimo že od dojenčka naprej, vendar imamo kot otroci še starše, ki nam pomagajo soočiti se s posledicami. Mladostniki pa se osamosvajajo in naj bi se začeli sami soočati s posledicami svojih dejanj. Spoznavajo svoje odgovornosti. Sami naj bi zdržali prijetnost ali neprijetnost posledic. Ker je današnja usmeritev pogosto v srečo, veselje, hiter uspeh, instant potrditev, mladi izgubljajo občutek, da se je za stvari potrebno in vredno potruditi, vztrajati, vzdržati neprijetnosti, ki se pojavljajo na poti do cilja in na poti k uresničitvi vrednot. To je tisto, kar najbolj manjka današnjim mladostnikom, ki si želijo rezultata takoj. S tem se prikrajšajo za občutek sreče in zadovoljstva, ki ga prinaša dosega cilja in uresničitev določene vrednote.

Naša podoba o svetu se izoblikuje na osnovi tega, kar nam je prikazano in kar lahko vidimo. Na osnovi informacij, do katerih lahko dostopamo in tudi percepcijo, ki jo o stvareh imamo. Mladi so danes izgubljeni v množici dražljajev in glede na to, da jim je bilo v preteklosti vse dovoljeno, se sprašujem, koliko zmorejo prenesti frustracije, ko nečesa ne dobijo? Ko ne dosežejo tega, kar si tisti trenutek zaželijo?

Nekateri mladi imajo danes izjemno nizko frustracijsko toleranco, tudi glede neprijetnih čustev, ki se jim dogajajo. Skušamo jim pomagat in veliko časa namenjamo pogovorom o občutkih. Da izrazijo jezo, žalost, tesnobo ter strah. Prav tako skušamo opozarjat, kako pomembno je, se z občutki soočat, ne pa od njih (z)bežat. Pri mladostnikih mi je najbolj všeč to, ker so še vedno tako prožni in ob primerni podpori in usmeritvi zaživijo in zrastejo.

Včasih je bil dnevnik naš skriti zaupnik, kateremu smo zaupali naše najgloblje misli in želje. Obstajala je tudi najboljša prijateljica, ki je poznala naše skrivnosti in jih ni izdala drugim. Danes pa imam občutek, da mladi z objavami, ki jih pišejo in objavljajo na spletu, nekako ne vedo, kaj je samo njihovo. Kaj sodi v področje intime in kaj je tisto, kar lahko vsi vedo? Do česar lahko vsi dostopajo. Kot bi se ta meja med intimnostjo in javnostjo nekako zabrisala.

Ko sedimo sami z dnevnikom v roki, kamor zapisujemo naše misli, bodo le te ostale samo naše. Ko sedimo s telefonom v roki in prav tako pišemo naše misli, pa nekako pozabimo, da je kot bi pred občinstvom pisali na tablo. Situacija s telefonom ali dnevnikom je zelo podobna in tako se ustvari vtis neke intime, ki je pri dnevniku resnična, pri objavi na spletnih medijih pa zelo javna in pogosto tudi trajna. Mladostniki lahko čez nekaj let obžalujejo določene objave, npr. ko iščejo zaposlitev. Menim pa, da se mladostnike v tej smeri precej ozavešča, kar je zelo smiselno.

Veliko se opozarja na pazljivost pri pošiljanju in objavi fotografij, saj se s tovrstnim ravnanjem nad njimi izgubi nadzor. Dogaja se odraslim in zgodi se tudi najstnikom, da fotografije, za katere si ne želijo, da bi jih videli in do njih dostopali ravno vsi, zaokrožijo po spletu.

Ravno zato je pomembno, da se otroke in njihove starše ozavesti o tem, da je pomembno skrbeti za varnost na spletu. V današnjem času se spremembe predvsem na spletu dogajajo hitreje, kot jih lahko dohajamo. Družba potrebuje kar nekaj časa, da opazi težavo in jo začne reševati, šele nato je na vrsti preventivno ravnanje. Usmeritev gre k otrokom v vrtcih, saj je tam začetek vsakršnih sprememb. Sedaj o spletu pogosto niso starši tisti, ki učijo otroke, ampak otroci učijo starše. Pomembno je, da se starši samoiniciativno učijo o varnosti na spletu, se zanimajo in informirajo, otroke pa poslušajo in se odzivajo na njihova vprašanja. Za starše je to zelo zahtevna naloga, kajti mladostniki so že par korakov pred nami in čeprav jim moramo dopustiti, da pridobivajo svoje izkušnje, je prav tako pomembno, da smo na voljo, ko nas potrebujejo. Ne v obliki prigovarjanja in kritike, ki dviguje zidove, ampak, da smo odprti za pogovore. Potrebno je ustvariti varno okolje, kjer je prisotna ravno pravšnja mera potrditev in zahtev, da se počuti varno in ravno prav frustrirajoče, da omogoča razvoj.

Včasih, če si se z nekom skregal, si se nekaj časa malo bolj »grdo« gledal, ampak to je bilo omejeno na kraj in par sošolk/sošolcev. Danes pa se je to preneslo na splet, kjer se vrstijo raznorazna obrekovanja, žalitve in to kar vsepovprek. Dejanja, zaradi katerih so najstniki povsem iz obupa, že dvignili roko nadse.

Preko interneta si upajo povedat veliko več, kot pa v živo. Nekateri v konfliktnih situacijah težje izrazijo jezo in nestrinjanje, pogosto zaradi strahu pred zavrnitvijo. Preko spleta pa so nekateri bolj pogumni, vendar jeze in nestrinjanja ne izrazijo tako, da bi jo usmerili na posameznikovo vedenje ali stališče pač pa na sogovornika kot osebo. Pri tem so lahko nespoštljivi, ponižujoči in verbalno nasilni. Na drugi strani mladostniki doživljajo zavrnitev, občutke manjvrednosti …

Imate občutek, da marsikdo izkoristi situacijo, samo zato, da bi dodal svoj piskrček, izrazil svojo notranjo frustracijo, pa čeprav vpletenih ne pozna, kakor tudi ne situacije kot takšne? Situacijo torej izrabi kot priložnost, da se malo »izpiha«.

Strah pred tem, da bodo kaj zamudil, če se ne bodo odzvali. Strah, da pri nečem, kar se dogaja, ne bodo sodelovali. Konflikt, ki se je včasih začel med dvema v šoli, se je preselil na splet. »Prostor«, kjer lahko to vsi vidijo. Ni kot v šoli, ko vidijo morda trije, na spletu jih vidi 30 in vsi so v dogodku udeleženi. Obremenitev je zato toliko večja.

Fascinira me, če govoriva o konfliktu, ki se zgodi v šoli, kakšen je potek dogodkov. Znani so primeri, ko je prišlo celo do žalitev in fizičnega obračunavanja, kjer prisotni sovrstniki vpletenih niso skušali ločiti, pomiriti, ampak povsem obratno. S telefoni v rokah so hiteli dogajanje snemati, s komentarji in gestami pa pretep še dodatno spodbujati. Kot vrh dogajanja pa so posnetke še delili po spletu.

Tudi včasih so dogodke »delili«, ampak z opravljanjem, širjenjem govoric, kar je potekalo v majhnem krogu ljudi. Sedaj, ko se da dogajanje posneti in deliti, to nemudoma lahko vidi tudi 100 in več ljudi. Človeška narava se ni spremenila. S pomočjo tehnologije in spleta smo le dobili nov medij.

V trenutku, ko se posnetek pojavi na spletu, ga lahko tako rekoč vidi vsak. Marsikdo se tako sreča z občutkom nelagodja in sramu, ob misli, da do vsebin, za katere si ni želel, da bi jih videli tudi ostali, sedaj lahko dostopa vsak. Ob tem se pojavi vprašanje o prijateljstvu. O morebitni izdaji zaupanja. In iskanje odgovora na vprašanje, kdo je pravzaprav moj prijatelj in komu (še) lahko zaupam? Komu lahko verjamem?

Že od dojenčka naprej se učimo socialnih spretnosti, zaupanja, komunikacije, pridobivamo predstave o sebi, drugih in svetu, oblikujemo prijateljstva itn. Te spretnosti urimo in pridobivamo vedno več izkušenj skozi celo življenje. Izkušnje pridobivamo v živo in preko spleta.

Kakšen nasvet bi dali mladim, kako se znajti v obdobju, ki je vsekakor potrebno in pomembno, saj gre za prehod iz otroštva v odraslo dobo? Kako preživeti v času, ko si močno želiš, da bi že bil odrasel, sočasno pa čustveno, fizično, kakor tudi razumsko še nisi tam? In če dodava še vpliv in moč, ki jo imata splet in tehnologija, s preplavo srečnih obrazov, lepih podob, ki so tako zelo prirejene, da v osebi, ki jih gleda, zbuja občutek osamljenosti? Pa da ne pozabiva na sovrstnike, ki tudi s preizkušanjem meja postanejo referenca?

V mladostnikih je potrebno krepiti zavedanje, da kar je na socialnih omrežjih, ni nujno realno. Realni prijatelji so tisti, ki so v našem resničnem življenju, katerim lahko zaupamo in so ob nas tako v dobrih, kakor tudi slabih trenutkih. So osebe, ob katerih se počutimo varne in s katerimi imamo dobre izkušnje, osebe, ki jim lahko zaupamo in ki nam bodo priskočili na pomoč, če bo potrebno … Seveda bodo v vseh odnosih kdaj tudi razočaranja, ampak to so vse izkušnje, ki jim pomagajo spoznavati medosebne odnose. Ozaveščanje je bistvenega pomena, ampak ne na način prigovarjanja in kritiziranja, temveč kot informacijo in priporočilo. Starši naj reagirajo na način, ki bo v smeri reševanja situacije, kakršna pač je. Ni izziv samo za mladostnike, ampak tudi za starše, ko spoznajo, da njihov otrok ni več otrok, pač pa da postaja odrasli.

Avtorica: Petra Petravič; Foto: pixabay