Mi kot razširjena družina

Kar vidite na sliki, je utrinek iz povsem običajnega dne, iz množice dni, ki so si sledili v času, ko je v naša življenja vstopil koronavirus, le da z določenim detajlom, ki naredi razliko. Pomembno razliko. Pogosto slike povedo več, kot bi 1000 besed lahko. Povedo tudi tisto, kar besede zamolčijo in razgrnejo pogled nad dogajanjem, ki je tam, čeprav v ozadju, skrito za soji žarometov, pa vendarle je. Dogajanje in vsakdanje življenje, ki se sestoji iz drobnih a nadvse pomembnih malenkosti, ki v sebi nosijo pomembno sporočilo. Sporočilo, ki presega fizične okvirje darila kot takšnega.

So izraz in prikaz konkretnih pozornosti, ki še kako spodbudno in opogumljajoče delujejo v trenutkih, ko smo zaradi že nekaj časa trajajočih razmer, sicer fizično res da bolj oddaljeni, vendar v skrbi drug za drugega pa morebiti povezali na način, kot še nikoli do sedaj. Skupaj in združeni. V boju proti nečem, česar morda pravzaprav nikoli zares ne bomo do potankosti poznali. Spoznali in občutili pa smo nekaj, kar morebiti na taisti način nikoli ne bi. Občutek za sočloveka. Senzibilnost za ljudi, ki se ne izpostavljajo, ampak so. Ki so prisotni, s strokovnostjo in sočutjem, minuto za minuto, uro za uro, dan za dnem, teden za tednom in mesec za mesecem, pogumno, vztrajno in z izjemno močjo ter optimizmom, opravljajo svoje delo. Delo, ki je v okoliščinah, kakršnim smo v času koronavirusa izpostavljeni, še toliko bolj zahtevno in kompleksno.

Res je, da smo na tej fotografiji skupaj, ampak skupaj smo kdaj tudi v trenutkih, ko stanovalcem, v jeseni življenja, ki so zaradi zavidljive starosti, že fizično kdaj tudi ošvohneli ali so v spremstvu demence na marsikaj že pozabili in potrebujejo pomoč. Včasih v manjši obliki, spet drugič v večjem obsegu. Pomoč pri oblačenju, pomoč pri vsakodnevni negi, razgibavanju in tudi hranjenju se vsekakor razlikuje, če je oseba drobne konstitucije ali če gre za osebo, ki ima pridružene določene zdravstvene tegobe, ki ji povzročajo nevšečnosti in onemogočajo že samostojno premikanje. In v tem primeru je še kako potrebna medsebojna pomoč, sodelovanje in podpora, da se starostnikom kar se da omogoči vsakodnevno rutino, kakršno so poznali še pred malo več kot mesecem dni.

V tem času smo bili primorani sprejeti številne ukrepe, kar je od nas zahtevalo ogromno usklajevanj in potrpljenja, vendar nam je s skupnimi močmi in sodelovanjem uspelo ohraniti zdravje, še dodatno okrepiti povezanost in razširiti optimizem in upanje v čim prejšnje spremembe na bolje. Delo v tovrstni okoliščinah nam je omogočilo, da se danes še bolj kot kdajkoli poprej počutimo kot ena velika razširjena družina in kot takšna smo se tudi fotografirali. Iskrena hvala KZ Metlika, ki nam je v sklopu projekta POMAGAJMO JUNAKOM dostavila dobrodelni paket dobrin.

Kolektiv MGC Bistrica