Družabne igre za prijetne in zabavne večere

Od ideje do realizacije lahko pretečejo tudi meseci, kar pa ne pomeni, da se je na idejo pozabilo, se jo pospravilo nekam v predal ali celo opustilo misel nanjo. Ideja za prijeten, pa čeprav morebiti malce drugačen petkov večer, v družbi neznancev in igranju družabnih iger, se je Maji in Nejcu utrnila že meseca februarja, ko so v AIA – Mladinskem centru Mengeš organizirali prvi takšen dogodek. Zamisel je bila, da bi dogodke organizirali dvakrat na mesec.

Potem pa je prišla korona in projekt je obstal in čakal na svojo uresničitev. Kljub omejitvam, ki trenutno veljajo, so se v Mladinskem centru odločili, da nadaljuje s projektom, ki je namenjen polnoletnim osebam, ki si želijo petkov večer preživeti ob igranju družabnih iger različnih vsebin ter zahtevnosti. Prvi tak dogodek bo, izpeljala v petek, 18. septembra 2020 ob 20.00 uri v prostorih Mladinskega centra Mengeš.

»Človek ne jezi se«. »Monopoli«. »Karte Ena«, so najverjetneje prva asociacija, ki jo imamo, ob misli na družabne igre. Le te so bile naša pogosta večerna zabava v času poletnih počitnic. V družinskem krogu smo se tako soočali s frustracijami in spoznavanjem pravil, ki jih še dandanes hranimo nekje v spominu in jih po potrebi »stresemo iz rokava«, kot bi nas nikoli ne zapustile. Nostalgija po času, ki ga ni več in želja po trenutkih pristnega in zabavnega druženja v živo, pa čeprav morebiti v družbi neznancev, so razlogi, ki vas lahko spodbudijo, da se odločite ta petek preživeti nekoliko drugače. V igranju družabnih iger, pa čeprav ste odrasli.

Obiskala sem Blanko Tomšič, vodjo Mladinskega centra Mengeš in prostovoljca Majo ter Nejca. V prijetnem klepetu so mi približali ozadja družabnih iger, ki jih ljudje prepogosto spregledamo, jih jemljemo morebiti celo za samoumevna in nanje niti ne pomislimo, dokler nas nanje nekdo ne opomni ali nam jih predstavi.

Ljudje potrebujemo socialne stike, druženja v živo

Blanka: Naš mladinski center je usmerjen k iskanju možnosti, kako speljat projekte, ki nastanejo na pobudo mladih. Na osnovi odzivnosti obiskovalcev skušamo ugotoviti priljubljenost ideje in dejanske možnosti njene umestitve v koledar dogodkov. Na tovrsten način je marsikatera ideja že zaživela tudi v podjetniških vodah, kajti pobudniki so lahko njeno priljubljenost, v določenih ozirih, preizkusili že pri nas.

V Mladinskem centru Mengeš spodbujamo druženje, saj si želimo in prizadevamo, da bi se mladi z veseljem družili in se udejstvovali številnih dogodkov, ki jih organiziramo glede na interesne skupine. Pri nas so dostopni tudi računalniki, vendar se mladi pogosto odločijo raje za družabne igre, namizni tenis, etc, saj imajo računalnike že doma. Mladi vedno bolj spoznavajo, da je, dosti bolj kot stiki preko spletnih družabnih omrežij, zanimivo druženje v živo.

Mlade skušamo kar se da motivirat z različnimi vsebinami

Splet je že dodobra postal del našega vsakdanjega življenja in prepričana sem, da si marsikdo preprosto ne zna predstavljat dneva, da ne bi pregledal številna družabna omrežja in dogajanje na njem. Pa če govorimo o Instagramu, Facebooku, etc. Tam se namreč vsak lahko pretvarja in ponuja podobo, ki ni odsev resničnosti, ampak prirejena realnost, s katero skuša pritegniti pozornost nase. Srečat vrstnike, ki imajo podobne interese in še to v živo, verjetno ni več tako zelo preprosto. Zato so organizirana srečanja, kjer se vedno nekaj dogaja, posebna.

Blanka: V živo je resnično marsikaj drugače. Ja, pogosto slišimo, kako se mladi organizirajo in nas obiščejo skupaj ali pa povabijo ostale takrat, ko so že pri nas. V zimskih mesecih postane druženje v prostorih Mladinskega centra precej bolj priljubljeno, saj vremenske razmere ne dopuščajo več druženja zunaj. Vsekakor se trudimo zaobjet čim več različnih interesnih skupin, vendar je veliko odvisno tudi od generacij. Najtežje je na primer zmotivirati srednješolce. Njim je najpomembnejše prosto druženje, kar jim predstavlja svobodo in veselje, ker jim nihče ne »teži« ali jim ukazuje. Študentje pa se ponovno pričnejo zanimati za organizirane aktivnosti, razne projekte in dogodke, predvsem za kakšne mednarodne projekte, športne, zabavne vsebine, predavanja in delavnice ter sodelujejo s svojimi idejami in z vodenjem projektov.

Doživela sva pravi »tornado« in tudi zmagala na natečaju

Morda ste ju že videli. Najverjetneje že tudi srečali. Sta namreč mlad par, kakršnih je danes veliko, vendar sem prepričana, da malce izstopata, pa čeprav tega navzven ne kažeta. Doma imata namreč polno omaro družabnih iger, ki se razlikujejo tako po vsebini, kakor tudi stopnji zahtevnosti in katere z veseljem igrata sama ali v družbi prijateljev. Ne glede na starost, sta Maja in Nejc dokaz, da so družabne igre primerne za vsakogar, ki si želi preživeti večer malce drugače. Sproščeno, v družbi prijateljev, predvsem pa izven tistih rigoroznih okvirjev in pravil, ki jih dnevno doživljamo odrasli, predvsem pa z občutkom, da si lahko kdaj pa kdaj, dovolimo bit tudi otroci.

Maja: Odraščala sem v družini, kjer sem se že zelo zgodaj srečala s precej enostavnimi družabnimi igrami, kot je npr. »Človek ne jezi se«. Spominjam se počitnic, ko smo vsak večer igrali družabne igre. Kako zelo mi je bilo všeč in počutila sem se resnično super. Želela sem si več tovrstnih večerov, vendar je takrat žal ostalo samo pri želji. Kasneje, na fakulteti, sem spoznala Nejca in hitro sva ugotovila, da imava rada namizne igre. Morebiti sva jih takrat resnično preredko igrala, vendar skupna nama je bila ta posebna iskrica. Prav zaradi te želje in navdušenja nad družabnimi igrami se nama je zgodil »tornado iger«. Pričela sva spoznavat, kupovat in igrat kompleksnejše igre. Pogosti so bili to tudi večeri, ko sva obiskovala bar »Nova poteza« in preizkušala veliko novih družabnih iger.

Med igranjem drug drugemu namenjamo čas

Verjetno naši spomini še segajo v otroštvo, ko smo igrali »Človek ne jezi se«, »Črni peter«, etc, ki so bile res nekakšne osnovne igre, čeprav še zdaleč ne tako zelo nepomembne. Ponudile so nam priložnost za soočanje z različnimi frustracijami in pa zahtevo po upoštevanju ter spoštovanju pravil. Če se ozremo nazaj in na vse skupaj pogledamo z današnjimi očmi, bi vsekakor rekli, da je bilo zabavno. Smo pa ravno s pomočjo družabnih iger spoznali določena vedenja in zakonitosti, ki veljajo še danes.

Maja: Verjetno nam je ostala v spominu tudi tista želja po druženju in pa spomin na čas, ki ga dejansko takrat nameniš drugemu. Med igro namreč drug drugemu namenimo čas. In to ostane. Danes preživijo otroci veliko časa na spletu in morebiti izgubijo tisti občutek, tisti spomin na skupna druženja v živo. Vsekakor bi morali pri mlajših spodbujat tovrstna skupna druženja v živo.

Morebiti pri mladih še gre, kasneje, z leti, z odraščanjem, pa gre to nekako v pozabo, saj pridejo drugačni interesi, ki potisnejo tovrstna druženja na stranski tir. In ravno starševska vloga je morebiti tista, ki lažje obudi spomin na druženje ob družabnih igrah, ko skušajo starši v družbi otrok podoživeti to, kar so nekoč doživeli, ob tem pa tudi otrokom omogočit stik z drugačnimi igrami in doživetji.

Maja: V nama se resnično vsake toliko časa prebudi želja, da odigrava kakšno namizno igro. Občutim pa razliko, ko obiščem starejšo sestro. Takrat pogosto zaznam, da se tudi v njej prebudi želja po igranju, vendar so zanjo druge obveznosti pomembnejše. Vsekakor se pozna, če imaš ob sebi osebo, ki te spodbuja, ali pa če resnično nimaš časa zaradi drugih prioritet. Včasih so lahko težava že izjemno dolga navodila, ki so priložena vsaki družabni igri, in to ne glede na še tako veliko željo. Ljudje potrebujemo spodbudo in suport drugega.

Zaprašeno garažo smo preuredili v dnevni prostor za igranje

Skušam si predstavljat prizor, kjer v družbi vrstnikov, mladih odraslih, nekdo od vaju da pobudo, predlog, da bi lahko igrali kakšno družabno igro. To verjetno ni tako zelo običajen predlog, kot je lahko kakšna druga ideja za skupno preživljanje petkovega večera?

Nejc: V mojem družinskem krogu, nismo pretirano igrali družabne igre. Kdaj pa kdaj so bile na mizi karte in to je bilo to. S pojavom računalniških iger, pa se je pri meni na tem področju, začelo dogajati precej več. V srednji šoli se je pojavila nekakšna tendenca, da bi se družili ob koncih tedna, saj navkljub odhodu na različne šole, nismo želeli izgubiti stika. Zbirna točka je bila stara garaža pri prijatelju, kjer je bilo resnično veliko stare šare, vendar nas to ni motilo. Na sredino garaže smo zvlekli staro zaprašeno mizo in se posedli okoli. Resnično smo želeli nekaj početi. Se nečesa lotit. Preko spleta smo našli namizne igre, ki v osnovi spominjajo na računalniške. Sprva smo si izbrali tiste zelo preproste. Priskrbeli smo si tudi par listov papirja, poiskali pravila ter izrisali stvari. Kar smo našli v garaži, smo uporabili. Iz tega, kar smo imeli, smo naredili največ, kar smo takrat lahko. Sčasoma se je pojavila želja, da bi stvari nadgradili. Da bi kupili dobre kocke. Dejanske plošče. Lotili smo se tudi čistilne akcije in v poletnih mesecih pospravili in prebelili sobo, uredili fasado, kupili omare in si naredili pravo dnevno sobo, povsem opremljeno, ki je bila namenjena samo igranju iger. Vse tja do faksa je bila to naša dnevna soba za druženje in igranje družabnih iger. Kasneje sem spoznal Majo, tudi drugi so si uredili svoja življenja, ampak takratna druženja so mi ostala v lepem spominu.

Maja: Odkar sva par in se spodbujava pri kupovanju in igranju iger, jih včasih tudi malo vsiljujeva prijateljem. Rekla bi da jih ne moti. Mogoče včasih malo pojamrajo, ampak se mi zdi, da so veseli, ko s seboj prineseva kakšno novo, zanimivo družabno igro. Igro, kjer se lahko tudi hecaš.

Odkar sem postala teta, se je moje življenje precej spremenilo. Težko si predstavljam, da bi se kot odrasla igrala družabne igre, z lahkoto pa se pridružim nečakom pri igranju tovrstnih iger. Seveda jih igramo tudi z malce prilagojenimi pravili, kar je za konkretni kontekst razumljivo in sprejemljivo, v našem, vsakdanjem življenju, v svetu odraslih, pa bi bilo nekaj takšnega precej nepredstavljivo.

Nejc: Tu moramo ločiti dve vrsti preživljanja prostega časa pri odraslih – preživljanje z otroki in preživljanje z drugimi odraslimi. Igre so ravno tako kot filmi, knjige in druženje s prijatelji lahko dejavnost, za katere si odrasli lahko vzamejo čas zase. Odvisno, kako želimo preživljati svoj prosti čas.

Vendar pa to ne pomeni, da s svojimi otroki ne moremo igrati iger. Mislim, da so igre dober način, s katerimi se družine lahko zbližajo. Skozi igranje iger se velikokrat ustvarijo zgodbe, ki lahko še dolga leta ostanejo v družini. Verjetno ima vsak zgodbo, kako je nekdo v družini res katastrofalno izgubil igro monopolija, ker je naletel na popolnoma vse hotele v igri. In to je tisto kar nam ostane – ne kdo je zmagal, ampak zgodbe, ki si jih delimo.

Maja: Igranje družabnih iger ima velikokrat pripis, da je namenjeno samo otrokom. Nekatere odrasle prav ta stereotip zadržuje nazaj. Malo ljudi pa pomisli na to da imajo številne družabne igre lahko odrasle teme ali pa so v svoji osnovi za otroke težje razumljive.

Niso vse igre preproste, kakor tudi ne vse kompleksne. So tudi igre, ki imajo pravila daljša od 50 strani

Zanimivo, kako so se tudi družabne igre z leti spremenile. Izdelovalci so jih izboljšali in dopolnili. Jih nadgradili. Posledično na tržišče prihajajo tudi vedno bolj kompleksne družabne igre.

Nejc: Nemci so po 2. svetovni igri začeli močno razvijat namizne igre, da bi omejili dostop do televizije in s tem izpostavljenost nasilju. V ozadju je bila ideja o promociji družabnih večerov znotraj družinskega kroga. Posledično so razvili veliko namiznih iger za družine. »Naseljenci otoka Katan« je kakovostna klasika, ki izvira iz tistega obdobja.

Ni vse preprosto in ni vse kompleksno. Niso vse igre na nivoju » metanja kocke« in niso vse igre na nivoju šaha, kjer je potrebno premisliti nekaj potez naprej. Niso vse igre namenjene samo razmišljanju, kakor tudi niso vse igre takšne, kjer se neprestano nekaj dogaja. Vsekakor pa imajo ljudje glede na okoliščine in priložnosti, radi tudi igre, ko se jim neprestano stvari dogajajo. Karte »Ena« je npr. takšna igra. So pa tudi drugačne igre. Igre, kjer so bolj rigorozne starostne omejitve, pa ne zaradi tematike kot takšne, ampak bolj zaradi mehanike, saj otrok ne bo razumel razlago vseh komponent. So tudi igre, ki imajo pravila daljša od 50 strani. In zanje resnično potrebuješ čas.

Malokdo dejansko prebere navodila in pogosto so ustno izročilo

To pa je kar zalogaj. Se prebiti čez vseh 50 strani in pri tem še razumet napisano, se ne sliši ravno tako zelo preprosto. Kje je še korak, ko je potrebno prebrano »prevest« in v poenostavljeni obliki posredovat ostalim. Verjetno gre za kar precejšen izziv.

Maja: Ja, res je. V takšnih primerih je super, če je poleg oseba, ki je navodila dejansko prebrala in tudi razumela. In v takšni vlogi se je pogosto znašel tudi Nejc.

Nejc: Ko govorimo o pravilih, se pojavi ena zanimiva stvar. Pravila so pri igrah pogosto ustno izročilo. Malokdo jih namreč prebere. Ali ste kdaj prebrali pravila za igro » Človek ne jezi se«, »Monopoli«, »karte Ena«?

Ne.

Nejc: Pravila vam je nekoč nekdo razložil in od takrat jih veste. V skupini je vedno nekako tako, da je tam nekdo, kateremu dodelijo nalogo, naj pravila prebere in jih potem tudi razloži. Sam sem bil pogosto v takšni vlogi, kajti, ko sem prinesel novo igro, so vsi nekako pričakovali, da sem navodila tudi prebral in da jih poznam. Pedagoški pristop mi je v tem primeru pogosto pomagal, kajti, šele ko pravila razlagaš drugi osebi, dejansko ugotoviš, v kolikšni meri jih sploh poznaš in razumeš.

Super je imet zelo velik nabor iger, kakršnega imava tudi midva, saj se ne gre samo za kolekcijo, ampak imaš igre za vsako priložnost. So dnevi, ko se nama ne ljubi razmišljat in so dnevi, ko bi rada nekaj na temo znanstvene fantastike in takrat, ko nas je več, pogledava iz nabora, ki ga imava, kaj bi lahko igrali, da bi bilo vsem ok. So tudi teme, ki ljudem niso blizu in so tudi takšne, ki so bolj priljubljene. Enim je blizu raziskovanje, drugim vojskovanje, tretjim gradnja in povezovanje.

Občutek imam, da je »monopoli« pač monopoli. Vsem znana in poznana igra. Kljub temu, da obstajajo nekakšne različice, pa ostaja njegova osnovna filozofija nedotaknjena. Kot otrok sem rada igrala različico monopolija, kjer so bile figure letalske družbe in vse se je dogajalo na svetovnih letališčih. S pomočjo tovrstne igre, sem tudi spoznala takratne letalske družbe, različne kraje, etc.

Nejc: So igre, ki so tudi poučne. Midva imava igro, kjer sestavljaš planete. Na razpolago imava 3D kroglice, na katere polagaš magnetne ploščice z različnimi eko sistemi. V zameno za sestavljen eko sistem, igralec dobi različne živali. Najsibodi polarne medvede, koale, ribice, etc.

Maja: Ta igra planetov je pri mojih nečakih, ki sta stara 5 in 8 let, zelo priljubljena. Vsakič, ko ju obiščem, se igramo to igrico. Seveda sta med igranjem kdaj jezna, kdaj pa tudi žalostna. Odvisno če jima uspe dobiti njuno najljubšo žival.

Bližje mi je pristop pasivnega učenja, kjer se otrok uči brez, da bi se tega dejansko zavedal

Lepo je videt, kako pestra in raznolika paleta emocij se med igranjem družabnih iger sprosti. Poleg emocij so tukaj še fizični dotiki, ko v roki držiš izdelek, ki si ga tako rekoč iz nič sestavil.

Nejc: Tovrstne igre so poznane kot »dexterity igre«. Igre, kjer uporabljaš svoje spretnosti. Motoriko. Gre za kombinacijo razmišljanja in motorike. Ja, so tudi poučne igre, ampak zdi se mi, da ni nujno, da se bodo otroci preko njih dejansko nekaj naučili. Igra z namenom učenja lahko pri otrocih sproži odpor, kajti tovrstni pristop srečajo že v šoli. Bližje mi je pristop pasivnega učenja, kjer se otrok uči brez, da bi se tega dejansko zavedal. »Počakaj na svojo potezo, upoštevaj pravila in razmišljaj malo naprej«, so nekakšna priporočila, ki se jih otroci naučijo spotoma med igranjem. So tudi sodelovalne igre, kjer gre za združitev več igralcev proti igri. Izšla je tudi slovenska igra, ki je postala popularna in kjer v glavni vlogi nastopajo gasilci. Za rešitev nalog, morajo igralci združiti moči, kar je spodbudno za spoznavanje pomena in vrednosti medsebojne pomoči.

Družabne igre so super lomilec ledu

Za mlade so petkovi večeri namenjeni druženju, zabavi, morebiti plesu ali klepetu, kar se najpogosteje dogaja onkraj domačih zidov. Za organizacijo večera v družbi družabnih iger, sta si izbrala zanimiv termin, saj gre za večer, ki ponuja veliko število alternativ in s tem pojav precejšnje konkurence.

Nejc: So ljudje, ki jim je blizu žuranje. In tovrstno skupino ne želimo premamiti ali pregovoriti, naj si premisli in spremeni plane. Raje bi pritegnili osebe, ki ostajajo doma, saj jim ni blizu sprehajanje naokoli. Osebe, ki bi se rade družile, pa morebiti ne zberejo poguma ali celo ne vedo, s kom bi se lahko družili. Družabne igre se mi zdijo super lomilec ledu za lažjo povezavo.

Kakšna pravila sta izbrala? Lahko vsak, ki ima doma kakršnokoli družabno igro, le to s seboj tudi prinese ali bosta nabor iger zagotovila vidva? Kakšno starostno omejitev sta določila?

Nejc: Včasih smo lahko apelirali na ljudi, da v kolikor imajo doma igro, ki bi jo želeli igrati skupaj z nami, ali nas naučiti, kako se jo igra, saj gre za zanimivo igro, jo lahko prinesejo s seboj. Kar se je zelo dobro obneslo. Danes žal to ni mogoče.

Zaradi trenutne situacije, bomo imeli igre, kjer lahko sedimo bolj narazen. Kjer ne bo nekega fizičnega kontakta. Igre bova prinesla z Majo, ker jih poznava in veva, kaj lahko naredimo in česa ne.

Na družabni večer lahko pridejo polnoletne osebe, ker gre za skupino, ki je nekako bolj odgovorna. Kajti, ne želimo si, da bi bilo tovrstno druženje razumljeno kot druženje z alkoholno pijačo, prigrizki in kartami.

Design igro lahko naredi, lahko jo pa tudi uniči

Katera je vajina najljubša igra? Verjamem, da iz nabora, ki ga imata, ne bo ravno tako zelo lahko izbrat tisto najljubšo, pa vendarle. Katera je vsakemu izmed vaju najbližja, najljubša ali da je nanjo vezan kakšen poseben spomin?

Nejc: Osebno mi je zelo pri srcu »Scythe« – alternativna zgodovina po prvi svetovni vojni. Evropa je še vedno v konfliktu in jaz kot igralec si moram izbrati državo in se boriti za neko območje. Izberem lahko Rusijo, Nemčijo, Norveško, Poljsko ali Ukrajino in na določenem ozemlju moram prevladat skozi ekonomijo, vojsko ali karkoli drugega. Všeč mi je, ker gre za kompleksno igro, pri kateri moram veliko razmišljat. Je igra, kjer na poti do cilja napredujem počasi, korak po korak. In kar je še zelo pomembno, ampak to velja pri igrah nasploh, je, da je vizualno izjemno lepa. Estetsko je zelo lepa in dodelana. Igre morajo biti estetsko in mehanično zanimive, da nas, igralce, navdušijo s premišljevanjem in iskanjem možnosti, kaj vse še lahko naredimo. Grafika je v igri resnično zelo pomembna, saj se iz nje razbere, če in koliko si je oseba vzela časa za njeno izdelavo. Koliko se je oseba potrudila in koliko duše je dala v igro.

Design igro lahko naredi, lahko jo pa tudi uniči. Dober design govori sam zase, saj lahko že samo z njegovo pomočjo razbereš »pravila« igre in le ta ostanejo v spominu ravno s pomočjo estetsko dodelanih simbolov. Občutki so vsekakor drugačni, če igrate igro, ki ima dodelan design ali igro, ki je glede tega precej okrnjena.

Nejc se rad poda v boj, osvaja ozemlja in rešuje svet, Maja pa rada dela čarobne napoje

Maja: Na to vprašanje je resnično izjemno težko odgovorit, saj na moj izbor v precejšnji meri vpliva počutje. Všeč mi je igra »Quacks of Quendlinburg«. Govori o čarovnikih, ki delajo napoje. V igri nakupuješ sestavine in jih daješ v vrečko, iz katere povsem naključno vlečeš sestavine, ki jih nato mečeš v kotel. Pri tem moraš biti pazljiv, da zaradi mešanice sestavin, ki so se znašle v kotlu, le ta ne eksplodira. Občutek imam, da je ta igra med našimi prijatelji izjemno priljubljena, saj kljub temu, da vsak igra zase, vsakega od nas vedno znova zanima, kaj se dogaja pri sosedu in ali bo ali ne bo razneslo tisti kotel. Ne glede na plan, ki ga lahko ima oseba, je marsikaj prepuščeno naključju in sreči, zato je kakršnakoli strategija sicer dobrodošla, ni pa zagotovila, da bo zares uspešna. In v temu je čar.

Jesen je že tukaj, zima bo kmalu pred vrati. Druženja se bodo preselila v notranje prostore in v kolikor predpostavljava, da se ukrepi ne bodo več kot toliko zaostrili, kaj lahko obiskovalci Mladinskega centra Mengeš pričakujejo v prihodnjih dneh in tednih?

Blanka: Dogodke, ki jih organiziramo, skušamo speljat upoštevajoč navodila in priporočila, zato smo bili primorani določene tudi odpovedati. Uspeli smo organizirat večer meditativne glasbe, ki je bil zelo lepo sprejet, žal pa smo morali koncerte s plesom odpovedati.

Covid situacija nas uči, da moramo bit fleksibilni in se sproti prilagajati ter odzivati na situacije. Ravno zaradi tega ne moremo ravno planirati časovno daleč v naprej, lahko pa se potrudimo po naših najboljših močeh in v skladu s pravili organizirati dogodke na način, da jih upoštevamo.

Trenutno imamo poleg drugih dejavnosti (učna pomoč, plesna dejavnost, pilates, nirvana, evropski projekt Ray zaposlitveni portal …) vsako sredo predavanja in delavnice, v sredo 23.10. ob 17:00 npr. Učinek placeba ali zdravilo v umu, začenjamo pa tudi s projektom Izmenjava oblačil. Prvi tovrsten dogodek bo v soboto, 26.9. od 17:30 dalje.

Vsekakor pa lepo vabljeni v petek, 18. septembra ob 20. 00 uri v prostore Mladinskega centra Mengeš na večer družabnih iger, ki ga bosta organizirala ter izpeljala Nejc in Maja.

Več o AIA – Mladinskem centru Mengeš si lahko ogledate na povezavi tukaj., spremljate pa jih lahko tudi preko njihove Facebook strani.

Avtorica: Petra Petravič; Foto: osebni arhiv Maje in Nejca