Čari Bele krajine v vrtcu Urša – enoti Urša
V sredo, 8. 6. 2016 je naš vrtec obiskal prav poseben gost. Pričakal sem ga na našem četrtem vhodu enote Urša, ko je vstopil možakar v kostelski ljudski noši. Na veliko presenečenje vseh zbranih, se nam je predstavil Vasilij Polič. Nekdanji vrhovni sodnik in pisatelj, ki je mimogrede tudi moj ded, nam je predstavil običaje Bele krajine. Že na začetku smo si obetali lep zaključek leta na našem vhodu.
V atriju smo se zbrali vzgojitelji in otroci skupin Metuljčki, Zajčki, Petelinčki in Ježki. Vasiliju sva ob strani, družbo delala vzgojitelja Martin in Gordana, oba oblečena v belokranjski noši. Pridružili so se nam še predstavniki vodstva vrtca Urša, in sicer ravnateljica Martina Pančur in pomočnici Nuška Rožič in Urška Javoršek.
Po poreklu je Črnomaljec, nosil je pa kostelsko nošo zaradi svoje žene, ki je po rodu Kostelka, kjer je zelo močno prisotna belokranjska kultura, nam je povedal Vasko. Najprej je otrokom povedal pravljici o znameniti kolpski ribi-Kolpskemu lipanu in o čarovnici Krezobi . Otroci so mu navdušeno zaploskali. Pripovedoval je tudi o reki Kolpi, ki je ena izmed najčistejših in najlepših rek na svetu.
Skupaj z njim smo zapeli prekrasne belokranjske pesmi: Pobelelo polje, Lepa Anka kolo vodi in Pastirče. Med predstavitvijo sva mojega deda spremljala Maja Prvinšek na violini in jaz na kitari. Zaigrala sva še nekaj drugih skladb. Naš gost je ob spremljavi glasbe in bučnega ploskanja otrok z vzgojiteljico Gordano prikazal nekaj lepih plesnih korakov. Otrokom pa je ponudil belokranjske dobrote iz košare, ki je bila seveda prekrita z belokranjskim prtom. Suho sadje je bilo zelo okusno!
Otroci so se potem razdelili po skupinah. Imeli smo pripravljenih nekaj delavnic. Pri peki belokranjske pogače je otrokom pomagala Gordana, Vasko pa jim je delal družbo. Pri Metuljčkih so otroci ustvarjali s slanim testom, zunaj pa sem z otroki plesal kolo in jih učil osnovnih korakov belokranjskega plesa. Kasneje se nam je Vasilij Polič pridružil in z nami ploskal, plesal ter pel. Poleg plesa Lepa Anka, smo plesali še na nekatere podlage tamburaške skupine Dupljak. Ob druženju pa smo kasneje uživali ob glasbi FS Ivan Navratil iz Metlike.
V veselem vzdušju smo se z Vaskom večkrat fotografirali, tako da smo vsi prišli na vrsto. Pred koncem srečanja smo si ogledali še razstavo o Beli krajini, ki jo je pripravila Gordana Bajuk. Na razstavi je bilo moč videti kolovrat in miniaturno predivo, lan, brezove plošče, pisanice, fotografije tamburaških inštrumentov, belih noš in belokranjskih obredij ter čudovito žensko bojansko nošo in še marsikaj.
Podobnih srečanj si vsi lahko le želimo.
