Biti solist so želje vsakega pianista

Najbrž ste se spraševali, kam izginjajo otroci, potem ko jih ni več mogoče opazovati, kako se s prevelikimi torbami vračajo iz šole. Nekateri pobegnejo med znanstvenike, drugi med literate, tretji pa med glasbenike. Uroš Pele je pobegnil med slednje, danes namreč študira klavir na Akademiji za glasbo v Ljubljani.

Preden začneva z resnejšimi vprašanji, se zapleteva v običajen študentski klepet. Malce se pritožujeva nad delom in prihajajočim izpitnim obdobjem, a kmalu naju pogovor sam zapelje h glasbi in klavirju. Ko ga vprašam, koliko časa že igra klavir in kako to, da si je izbral ta inštrument pravi takole: »Spomnim se, da mi je oče enkrat iz službenega potovanja po Nemčiji prinesel ''sintesajzer''(po novem se temu pravilno slovensko reče sintetizator) in da sem se ob igranju nanj sam po posluhu naučil Sveto noč. Mami je potem predlagala, da bi me vpisali v glasbeno šolo.« Najprej mi razloži, da se v glasbeni šoli pravzaprav na začetku ni učil klavirja, temveč ''sintesajzer'', ker je nakup takšnega glasbila kar precejšen zalogaj. Pa tudi klavir se je pravzaprav začel učiti iz drugega razloga – ker je hotel igrati orgle, za kar pa je bilo igranje klavirja obvezno. »Enkrat sem v glasbeni šoli igral preludij za orgle in postal mi je neznansko všeč. Takrat sem ugotovil, da bi najraje igral orgle.« Po končani osnovni šoli se je vpisal na Konservatorij za glasbo in balet Ljubljana, kjer se je posvetil klavirju in orglam. »Ves čas sem mislil, da se bom po končani srednji šoli vpisal na Akademijo, smer orgle, a sem se potem odločil za klavir.«

Uroš Pele

Najbrž vsem, ko pomislimo na klavir, na uho pride kakšna klasična melodija. Malokdo pomisli tudi na jazz ali pa kakšno drugo zvrst glasbe. Uroš mojo izjavo potrdi in doda: »Tudi pri šolanju vse bolj ali manj temelji na klasični glasbi vendar na srednješolski stopnji obstaja tudi program, ki se bolj osredotoča na jazz. Je pa igranje na primer jazza prav tako zelo zahtevno.« Na moje vprašanje o tem, koliko je treba vaditi, se iskreno zasmeji. »Nikoli ni preveč. Pravijo, da 6 ur na dan. Najpomembnejše je, da ostajaš v formi tako kot športniki. Možgani namreč pozabijo, mišice na rokah pa tudi oslabijo.«

Zaideva v skladateljske vode. Sam pravi, da glasbe (še) ne piše. Zaigra mi malce Rahmaninov delček preludija, za katerega pravi, da ga najraje igra. »Nimam najljubšega skladatelja, veliko je odličnih.«

Za zaključek najinega klepeta ga vprašam, kot so to počeli naši babice in dedki, ko smo bili majhni – kaj boš, ko boš velik? »Biti solist so želje vsakega pianista,« pravi. Doda pa, da je do tja še dolga pot.