76 let od tragedije na Oklem

Združenje borcev za vrednote NOB občine Domžale in Krajevna organizacija ZB Ihan sta 29. februarja 2020, pripravila spominsko slovesnost pri spomeniku padlim 72 borcem Kamniško-zasavskega odreda na Oklu nad Ihanom.

Na Kramarjevi in Baleževi domačiji na Oklem se je v februarskih dneh leta 1944  zadrževalo prek sto partizanov Kamniško-zasavskega odreda. Zjutraj 24. februarja so jih po izdaji presenetili nemški okupatorji in njihovi domači sodelavci. Navzkrižni streli so razparali jutro, ogenj je švignil v zrak in uničeval. Borci so se po pognali iz hiš in hlevov. Krogle iz premišljeno razpostavljenega sovražnikovega so pokosile vsakogar. Na snegu je po bitki obležalo 72 ožganih, prestreljenih, krvavih in izmaličenih teles predanih Slovencev. Za nekatere je bil to prvi in zadnji ognjeni krst. Posledice poraza in skoraj popolno uničenje Kamniško-zasavske čete so bile v vojaškem in političnem pogledu izredno hude in so pomenile nasilno pretrganje zelo ugodnega razvoja in krepitve NOB na tem strateško in politično izredno pomembnem območju.

Udeležence spomina na okelsko tragedijo, ki so, tako kot vsako leto, spet napolnili jaso nad spomenikom,  je pozdravila Marija Majhenič, predsednica Združenja borcev za vrednote NOB občine Domžale. Na kratko se je vrnila v čas pred 76 leti in orisala okoliščine, ki so privedle do usodnih dogodkov.

Slavnostni govornik je bil zgodovinar dr. Martin Premk. Poudaril je pomen narodnoosvobodilnega gibanja in njegovo vključenost v zavezniško koalicijo. Sprehodil se je skozi mejnike druge svetovne vojne in mednje z razvojem, padci in uspehi umestil partizanski boj. »Včasih pozabljamo, da je narodnoosvobodilno gibanje na Slovenskem bilo večinsko sprejeto in podprto. Potekalo je v dveh smereh; borilo se je proti okupaciji in namenu okupatorja, da zbriše slovenski živelj. V tem boju je Komunistična partija uspela ustvariti razvejano obrambno strukturo od trojk, udarnih skupin, četic in čet do brigad, divizij in korpusov. Bilo pa je tudi gibanje za narodno demokratično oblast. Osvobodilna fronta je bila sestavljena iz petnajstih različnih skupin; vzpostavljala je terenske odbore, ki so živo delovali že med vojno. Nastajali so otoki svobodne demokratične države znotraj okupirane Evrope. Takšno oblast je že leta 1944 priznala tudi kraljeva vlada v Londonu. Takšna oblast je omogočila tudi oblikovanje prve slovenske vlade v Ajdovščini; vlade, ki je Primorsko, ki jo je Italija dobila kot vojni plen po 1. svetovni vojni, in jo je fašizem dve desetletji poitalijančeval, priključila matični domovini. Socialistična republika je pred tridesetimi leti omogočila tudi oblikovanje samostojne in mednarodno priznane države

V nadaljevanju naštel bistvene lastnosti partizanskega boja in oblikovanja ljudske oblasti in dodal: »Upor je bistvo obstoja. Naj gre za kmečki punt, Maistrov upor za severno mejo, narodnoosvobodilni upor ali upor proti nedemokratični, unitaristični in z vojsko podprti oblasti v Beogradu. Danes se pozablja in namenoma prikriva, da so bile vse protipartizanske enote in skupine neposredno podrejene okupatorski vojski, Gestapu in SS. O tem ni dvoma niti v zgodovini niti v vojaški teoriji. Slovenska partizanska vojska je bila na strani zmagovite koalicije, ki je bila nosilka demokratičnih, pravičnih in svobodnih idej v borbi proti fašističnemu in nacističnemu zlu. Partizanska vojska je tudi dokazala, da se je za resnico in ideale vredno zavzemati, se zanje boriti. Za človeške vrednote so partizani zastavili tudi lastno življenje

Ob koncu se je dotaknil tudi problema sprave, ki je lahko sprememba odnosa med ljudmi, ne pa med političnimi strankami in ideološkimi skupinami. »Ne glede na to, na kateri strani je bil kdo med drugo svetovno vojno, bi ljudje morali živeti v strpnosti, tovarištvu, enakosti in sožitju. Ampak to, kar vidimo danes, ko se razglaša zločince za nedolžne žrtve in žrtve za zločince, ne vodi nikamor. S tem se širi laži, nestrpnost,  sovraštvo in do takšne sprave ne bo prišlo in ne more priti.« Neustrezno se mu zdi, da je sprava predmet političnega boja, in narobe je, da obliko in način sprave predpisujejo in diktirajo tisti, ki so vojno začeli, vso vojno sejali sovraštvo in smrt, potem pa za mejnik, pri katerem naj se sprava začne, postavljajo dan zmage, katere 75-letnico bomo slavili letos.

Po slavnostnem govoru sta venec k spomeniku položili delegaciji domžalske občine in ihanske krajevne skupnosti, ki sta jo predstavljali Marija Majhenič, Srečo Kržan in Branko Sojer ter Željko Savič in Primož Zupančič v imenu dolske občine.

V bogatem kulturnem programu so sodelovali Moški pevski zbor Radomlje pod vodstvom Primoža Leskovca, Otroški pevski zbor in recitatorji Osnovne šole Ihan ter pevka Nataša Loborec Perovšek. Program je povezovala Draga Jeretina Anžin. Za slovesno, dostojanstveno in spoštljivo počastitev spomina na padle so poskrbeli praporščaki, častna enota Območnega združenja slovenskih častnikov Domžale,  zastavonoše, veterani osamosvojitvene vojne in Spominska revirska četa.

Besedilo in fotografije: Igor Lipovšek

Komentarji uporabnikov
Tagi