20. maj – Svetovni dan čebel

Na današnji dan, 20. maja 1734 se je rodil Anton Janša, ki še danes velja za pionirja sodobnega čebelarstva. Kranjska čebela, medonosna avtohtona vrsta čebel ima na področju Gorenjske svoj izviren dom, ki ga priznavajo tudi mednarodni zgodovinski arhivi. Velja za drugo najbolj razširjeno čebeljo pasmo na svetu, ki je prisotna v čebelarstvu.

20. maj je prvi in zaenkrat edini dan, ki ga Slovenija že 3. leto obeleži na svetovnem zemljevidu praznikov, podeljenih pri Organizaciji Združenih narodov. Pobuda je prišla iz naših krajev, iz Čebelarske zveza Slovenije, katere dom je v Lukovici.

Svetovni dan je posvečen čebelam in drugim opraševalcem, ki se jim imamo zahvaliti za kakovostno in predvsem bogato prehrano. Sadja in zelenjave v količinah, kot nam je danes normalno, skoraj ne bi imeli brez pomoči čebel. Tega se v sodobnem življenju vse premalo zavedamo.

Znan je zgodovinski rek “Ko bo umrla zadnja čebela, človeštvo ne bo živelo več kot štiri leta. Ko ni več čebel, ni več opraševanja, ni več rastlin, ni več živali, ni več ljudi.” Mnogi ga pripisujejo Albertu Einsteinu, ki je opazoval spremembe narave pred 80 leti in opozoril na možnost pomanjkanja hrane z izumiranjem čebele, še kako pomembne vrste za preživetje človeka. Hipokrat, Grški antični zdravnik je med predpisoval proti visoki vročini, za oskrbovanje ran, edemov in različnim vnetjem kože.

Valvasor je v Slavi vojvodine Kranjske že daljnega leta 1689 dobro opisal čebele in čebelarje na Kranjskem.  Med je predstavil kot sladilo in zdravilo ter opisal vsestransko uporabnost voska. “Na Kranjskem ji pravijo zhbela in jih imajo tu silno veliko, ker obogatijo tudi marsikaterega poštenega hišnega gospodarja”. Dotakne se “posebnih hišic za čebele, kamor spomladi okrog cvetne nedelje postavijo panje in jim odprejo luknje”. Tudi kuhanje medice in pripravo velikonočne potice z uporabo medu se mu je dobro zapisalo.

V drugi polovici 18. stoletja je nastala prva slovenska čebelarska knjiga Pogovor o čebeljih rojih slovenskega čebelarja in duhovnika Petra Pavla Glavarja, ki ji je dodal tudi štiri pravila za čebelarsko vrtnarsko šolo v Lanšprežu, ki jo je odprl leta 1781.

Vinka in Janez Gubanc sta napisala in uglasbila pesem Čebelice, ki so nam jo takole zapeli ljudski pevci društva Skrinjca na letošnjem občnem zboru društva Skrinjca:

Obujanje starih slovenskih običajev, tradicionalnih praznikov in etnološke dediščine Slovenije v svojem poslanstvu gojimo v Društvu Skrinjca.

Avtor: Marija Komatar, predsednica društva Skrinjca; Foto: Društvo Skrinjica

Komentarji uporabnikov
Tagi