20 let video studia v Mavrici

Foto-kino-video klub Mavrica Radomlje je prvih dvajset let svojega obstoja gojil ljubiteljsko fotografsko, filmsko in dramsko dejavnost. Z nastopom videa pred tridesetimi leti je društvo kupilo prvo kamero. Posnetke so montirali primitivno – na videorekorderju, majcena, a draga, naprava s črkovnimi tipkami pa je omogočala pisanje naslovov. Montiranje je bilo zamudno, ker se napak ni dalo popravljati, ampak je bilo treba film ponovno sestavljati od začetka. Kasete so se pogosto zataknile, zmečkale, strgale in nepopravljivo ter za vedno uničile posnetek. Mavrica je začela dogodke v občini beležiti na kasete in jih shranjevati v domžalski knjižnici. Sodelovala je tudi s kabelskimi operaterji in jim zagotavljala posnetke s terena in intervjuje. Vse več je bilo naročil za snemanje ohceti, birm, obhajil in propagandnih filmov za uveljavljena podjetja in za mlade zagonske firme, ki so si poskušale najti prostor na tržišču.

Pred dvajsetimi leti so se pojavile montažne mize, ki so omogočale sočasni sprejem slikovnega signala iz dveh kamer ter zvokovnega iz štirih mikrofonov. Tudi snemalni videorekorderji so toliko napredovali, da so omogočali naknadno vstavljanje posnetkov na trak, ne da bi se pri tem slika zatresla ali pokvaril zvok. Takrat je dozorela zamisel, da bi si video sekcija ustvarila lastni studio. Ker v Radomljah ni bilo prostora, so si ga uredili v Mengšu – oktobra 1999. Nastajati je začela čisto prava TV Mavrica, ki je lahko hkrati snemala s štirimi kamerami, ki so bile s petdesetmetrskimi kabli povezane z režijo, ki je sproti montirala sliko in zvok in prek povratnega zvočnega signala usmerjala snemalce.

Predsednik sekcije Anton Mueller pred video sobo.

Snemati so začeli kulturne prireditve, nove maše, konference, video-spote pevcev, skupin, zborov in ansamblov, politična zborovanja in seje. Pred petnajstimi leti so kupili rabljen kombi, v katerem so naredili premični studio, vanj gre pol tone potrebne opreme in šest članov snemalne ekipe, kar je Mavrici omogočilo, da lahko snema kjer koli v Sloveniji ali zamejstvu. Zadnje desetletje so posnetki Mavrice tudi tehnično tako kakovostni, da so skladni z zahtevami, da jih objavlja tudi nacionalna televizija – naj gre za posnetke iz Cankarjevega doma, Slovenske filharmonije ali iz največjih športnih dvoran.

Dvajsetletni jubilej svojega studia je mengeška sekcija proslavila 20. oktobra. Najprej so se na dve urni delovni akciji zbrali člani. Naredili so inventuro, pregledali so opremo in jo razvrstili po delovnih sobah in skladiščih, posodobili so mobilni studio v kombiju, ki bo kmalu dobil starodobniški status. Nato so pripravili priložnostno slovesnost, na katero so povabili predstavnike organizacij, za katere največ snemajo, in sorodnike, ki jim zaradi sobotnih, nedeljskih in večernih snemanj snemalci marsikdaj pokvarijo družinske načrte. Na ogled so postavili tudi razstavo stare in nove opreme.

Pregled drobnih pripomočkov.

Anton Mueller, predsednik video sekcije, je v pozdravnem nagovoru orisal razvoj video dejavnosti v Mavrici. Povedal je, da se največ posnetkov naredi na kulturnih, šolskih, verskih in političnih prireditvah ter dodal: »Najbolj pa smo ponosni na toda nas vabijo tudi na snemanja na najbolj zahtevnih in najmnožičnejših prizoriščih. Gala koncert Radia Ognjišče v Cankarjevem domu pokrijemo s sedmimi kamerami; posnetek predvaja tudi nacionalka. Izziv je tudi vsakoletno snemanje kulturnih predstav na Studencu. Zaradi zvočnega snemanja, ki mora biti največje kakovosti, so zahtevna tudi snemanja v filharmoniji ali Gostičevih dnevov v homški cerkvi.« Potem je sprožil predvajanje filma, ki je prikazal polstoletno delovanje Mavrice, 30 let video dejavnosti in 20 let studia. Spomnil se je tudi nekdanjih zvestih članov, ki so že pokojni.

Sekciji je čestital predsednik Mavrice Janez Kosmač: »Kot predsednik sem zelo hvaležen in vesel, da videosekcija ostaja in se razvija kot čvrst steber Mavrice. Pri tem gre zahvala desetini najbolj zvestih članov, njihovim družinam in podpornikom.«

V kombiju so montažni možgani.

Vsestranski in dolgoletni kulturni delavec Lojze Stražar je z Mavrico povezan že skoraj pol stoletja. Prvo tesnejše sodelovanje je bilo filmsko snemanje drame Staneta Stražarja Bratova kri, ki so jo uprizorili na Studencu. Kasneje so bili igralci KUD Mirana Jarca še večkrat ujeti na filmih Mavrice. Lojze Stražar je podpiral Mavrico kot predsednik Zveze kulturnih društev in javnega sklada za kulturne dejavnosti. Ustvarjalno pa z video sekcijo sodeluje pri snemanju kulturnih prireditev v poletnem gledališču: »Hvaležen sem, da so naše prireditve vedno tako kakovostno posnete, da posnetke lahko ponudimo vsemu slovenskemu občinstvu. Mavrica nam je vedno na voljo; tudi če jo kdaj obvestimo v zadnjem trenutku in fante po predstavi prosimo, če je možno z režijskimi in montažnimi posegi kaj dopolniti.«

Avtor: Igor Lipovšek; Foto: Igor Lipovšek

Komentarji uporabnikov
Tagi