Najstniki in njihove skrivnosti

Kdo nima skrivnosti? Kakšne so vaše skrivnosti? Kako ste izbrali osebo, ki ste ji zaupali nekaj, česar drugim niste? Ste se kdaj vprašali o posledicah tovrstne odločitve in kako ekskluziven je s tovrstno zaupano ter deljeno skrivnostjo postal vajin odnos? Namreč, vesta in delita si nekaj, česar drugi ne vedo. Nekaj posebnega in edinstvenega, iz česar so drugi izključeni. Izvzeti. Skrivnost zbuja nasprotujoča si občutja in pogosto sproži več vprašanj, kot ponudi odgovorov.

Otroci imajo skrivnosti, najstniki imajo skrivnosti in tudi odrasli imamo skrivnosti. Zakaj imamo skrivnosti in koliko nas zanimajo skrivnosti drugih? Skrivnosti najstnikov? Vas je kdaj premamil občutek, da bi na skrivaj prebrali dnevnik vašega najstnika, ker se je odločil, da svoje skrivnosti ne bo (več) delil z vami?

Komu najstniki najpogosteje zaupajo svoje skrivnosti in kdaj je priporočljivo, da se po pomoč obrnejo k odraslim, saj gre za situacije, ki zaradi kompleksnosti presegajo njihove zmožnosti reševanja in zahtevajo pomoč ter intervencijo odraslih, smo povprašali našo tokratno sogovornico, ga. Ano Porenta, zakonsko in družinsko terapevtko iz Študijsko raziskovalnega centra za družino – Enota Domžale.  »Najstniki niso več otroci, sočasno pa še niso odrasli in povsem normalno je, da imajo skrivnosti. Vprašanje je, o kakšnih skrivnostih govorimo? Če govoriva o frizuri, popularni glasbi, simpatijah, etc, je dokaj normalno, da se najstniki o tem ne bodo pogovarjali s starši. V tem obdobju najstniki gradijo svojo identiteto in iščejo svoj prostor med vrstniki in je normalno in zdravo, da določenih stvari več ne delijo s starši.”

“Če bi najstnik staršem povedal čisto vse, bi nas moralo skrbeti”.

“Drugače je, ko se najstnik znajde v stiski ali v nevarnosti. Če je odnos med najstnikom in staršem dober in se najstnik v družini počuti sprejetega in ljubljenega, bo svoje stiske zelo verjetno delil s starši. Začutil bo, da nekaterih stvari ne more in ne želi nositi sam, zato se bo po pomoč obrnil k staršem. V kolikor pa se doma ne počutijo varne in sprejete, bodo stiske težko delili s starši. Zakaj? Ker ni zaupanja, da bodo s tem kar bodo povedali, razumljeni in sprejeti. Odnos, kakršen je bil v času, preden je otrok postal najstnik, je ključen. Namreč, povezanost se gradi od rojstva dalje in od kvalitete le te je odvisno, kakšen bo njun odnos tudi kasneje.”

Najverjetneje so starši tisti, ki otroka vpeljejo v svet skrivnosti na način, da jim zaupajo in z njimi delijo stvari, ki jih z drugimi ne. V mislih imam besede, kot so: »tega ne povedat mami« ali »ne povedat tatiju«, » to je najina skrivnost in to veva samo midva«. Gre torej za poseben, edinstven »odnos« iz katerega so drugi izključeni. Odnos podkrepljen s pričakovanji, da bo temu vedno tako. V trenutku, ko pa se najstnik odloči in svoje skrivnosti namesto s straši, deli s prijatelji, sovrstniki, se marsikaj spremeni. Posebno mesto zaupnika nenadoma zasede nekdo drug, kar je za starša, ki je bil navajen drugače, lahko izjemno frustrirajoče.

Zelo moramo biti pozorni na vsebino tovrstnih skrivnosti. Starši ne smejo otroka/najstnika obremenjevati s »skrivnostmi«, ki so stvar odraslih. Seveda je drugače, ko oče reče sinu, naj mami ne pove, da mu je dovolil pojesti še en piškot. Drugače je, ko otrok/najstnik zaupa skrivnost staršu. Pomembno je, da otrok/najstnik dobi izkušnjo, da je starš zaupanja vredna oseba. Ker bo preko njih lahko zgradil zaupanje do drugih in kasneje lažje stopal v odnos s prijatelji/vrstniki. Kjer tega zaupanja ni, se otrok nauči, da drugim ne more zaupat. To se prenese v odraslo dobo in partnerski odnos.

Najstnik ni več otrok. Starši morajo to spremembo razumet in spoštovat. Nekaterim staršem je to težko. Težko jim je sprejeti proces odraščanja in ločitve, kar vključuje tudi spoznanje, da otrok/najstnik določenih stvari ne more več deliti z njim/njo. Tu se morajo starši vprašati, koliko kontrole želijo imeti nad najstnikom in ali jo je morebiti že preveč? Kakšna je njuna povezanost in ali čutijo, da jim bo najstnik v stiski zaupal?

Ko partnerja nimata najboljšega medsebojnega odnosa in npr. mama vzpostavi neprimeren odnos s sinom, se nanj preveč naveže, govorimo o čustvenem partnerstvu starša z otrokom. Zdrava navezanost med staršem in najstnikom je, da starš razume, da najstnik odrašča in počasi postaja samostojen. Nad tem so lahko ponosni. Poiskati je treba pravo mero svobode v odločanju najstnika in tudi odgovornosti, ki jo svoboda prinaša. Če se starš počuti prizadet/užaljen in se sprašuje, »zakaj se najstnik ne želi več pogovarjat z mano?« gre tukaj za problem starša. V kolikor starš tega ne zmore sprejeti, oziroma mu/ji je ob tem zelo težko, je priporočljivo, da se o tem z nekom o pogovori. Si poišče strokovno pomoč.

V kolikor onkraj besed »ja«, »ne«, »briga me ne bom ti govoril«, »zakaj te pa to toliko zanima?« ni ničesar drugega, je skrb vzbujajoče.

Pa se vrniva nazaj na osnovno iztočnico. Skrivnosti najstnika. Najstniki izberejo pisanje dnevnika ali najboljšo prijateljico/prijatelja, katerim lahko zaupajo svoje skrivnosti. Vsekakor s tistim kančkom strahu, da starši dnevnika ne bi našli ali ga celo brali in da bi prijateljica zaupano skrivnost resnično ne obelodanila. Zgodi pa se lahko oboje.

Načeloma bi bilo prav, da starši spoštujejo zasebnost najstnika in dnevnika ne berejo.

Verjamem pa, da jih premami. Kaj mislite, da se skriva v ozadju? Kaj je dejanski vzgib, zaradi česar starši vseeno prelistajo dnevnik najstnika? Izguba kontrole, ker ne vedo, kar se dogaja ali zgolj »firbec«, ker ima najstnik skrivnosti, ki jih skriva pred njimi?

Tu gre za vprašanje zaupanja in spoštovanja drugega. Zakaj starš čuti potrebo, da mora prebrati najstnikov dnevnik? Če gre za impulzivno dejanje starša, se mora vprašati, zakaj se je to zgodilo. Ali starš čuti, da se najstnik preveč oddaljuje, ali mu najstnik premalo zaupa, ali želi nad njim imeti preveč kontrole in zakaj? To spoznanje je priložnost za pogovor z najstnikom. Če starša skrbi za najstnika, naj to pove na tak način, da ga ne obremeni. Izrazi naj zaupanje in spoštovanje do najstnikovega odraščanja, hkrati pa izrazi skrb glede določenega vedenja, izbire družbe …

Kaj pa prijateljica, ki obelodani zaupano skrivnost? Vsekakor je nek razlog, zakaj je to naredil/a? Najverjetneje je občutek prizadetosti v tem primeru izjemen.

V vsakem primeru je občutek prizadetosti velik. Odvisno je tudi od starosti prijateljic. Približno do desetega leta je drugače, kot kasneje v najstniškem obdobju, kjer ima prijateljstvo večjo težo. Treba je poznati zgodbo najstnice, ki ji je bila skrivnost zaupana. V kakšnem okolju je ta najstnica odraščala, kako je z zaupanjem v družini in ali je ta najstnica doma razumljena, opažena, ljubljena. Ali je doma spoštovana zasebnost posameznika, ali vsi vedo vse in ni prostora za lastno zasebnost. Lahko gre tudi za umanjkanje starševske pozornosti, kjer si želi biti končno opažena. Danes je to na nek način, še lažje, ker to najstniki lahko naredijo preko socialnih omrežij. Novice potujejo hitreje in prizadetost osebe, ki je bila izdana, je še večje. Lahko pa je breme skrivnosti pretežko za najstnika. Le ta je že preobremenjen s svojimi težavami ali čuti, da bi morala ta skrivnost priti do odrasle osebe, saj bi v nasprotnem primeru lahko prišlo do še večjih težav. Treba je poudariti, da ni dolžnost prijatelja/ice, da zaupano skrivnost pove staršem. Sočasno pa tudi veliko tvega, celo morebitno izgubo prijateljstva. Starši so tisti, ki bi morali opazit, da se z najstnikom nekaj dogaja in se vprašat, kakšen je njun odnos in kako to, da nečesa niso opazili?

So situacije, ki so mnogo večje od zmožnosti, ki jih imajo najstniki, da jih lahko sami razrešijo. Situacije, ki kličejo po intervenciji odraslih, saj gre za povsem drug nivo, kot so lahko »majhne skrivnosti« vezane na simpatije, morda izbiro barve las, etc. Situacije, ki imajo lahko veliko hujše in težje posledice. V mislih imam nasilje, spolne zlorabe, motnje hranjenja, samopoškodbeno vedenje, etc.

Treba je pogledat družino osebe, kateri je bila skrivnost zaupana. Kakšna je komunikacija v tej družini? V kolikor je med družinskimi člani povezanost in zaupanje, bo najstnik lažje razkril zaupano skrivnost, saj čuti, da staršem lahko zaupa. Verjame, da bodo starši ustrezno poskrbeli za težko situacijo. V kolikor v družini ni spoštljivega odnosa in komunikacije, je precej večja verjetnost, da bo najstnik zaupano skrivnost zadržal zase.

Motnje hranjenja, samopoškodbeno vedenje, misel na samomor, spolne zlorabe, etc so hude stiske, ki prizadenejo in se dogajajo tudi najstnikom. Gre za situacije in dogajanja, kjer je nujna intervencija odraslih oseb, saj so posledice lahko katastrofalne. Tovrstnih stisk najstniki ne smejo nositi sami.

Se strinjam. Pozorni moramo biti na družbo, ki si jo je najstnik izbral. S kom se druži? Najstnik bo lahko čutil večjo povezanost z nekom, ki je v podobni stiski, kakršni je tudi sam, saj se ob tem prijatelju/prijateljici čuti sprejetega. To je zelo težavno, kajti oba živita v podobni zlorabljajoči družini in nihče od njiju ne želi svojo stisko podeliti s starši. Zaradi težkih razmer doma, je pomembno, da so na stisko, težavno vedenje, etc. pozorni tudi učitelji, trenerji,… V ozadju težavnega vedenja so vedno hude stiske.

Kaj bi pomagalo najstniku, ki se je znašel v hudi stiski, ki traja že dlje časa in za katero vedo sovrstniki, ne pa starši, da bi lažje spregovoril in poiskal pomoč pri odraslemu? Kako naj odrasel v primeru, da se mu najstnik zaupa, reagira?

Mislim, da moramo tu najprej dati odgovornost staršem. Če imajo starši, pristen in ljubeč odnos z najstnikom, jim bo najstnik svojo stisko zaupal. Če tega ni, bodo najstniki iskali pomoč drugje. Zaradi pomanjkanja izkušenj slišanosti in spoštovanja do sebe, bodo uteho lahko iskali v prepovedanih substancah ali neprimernem vedenju, kar je še huje.

Vse to je klic na pomoč, da bi jih starši opazili in začutili njihove stiske.

Če se najstnik doma počuti varno, bi vsekakor svetovala, da se obrne na starša. V primeru, da živi v družini, kjer se dogajajo zlorabe in se nikakor ne počuti slišanega ter sprejetega, naj se obrne na odraslo osebo, ki ji lahko zaupa (učitelj/ice v šoli, sorodnik, svetovalna delavka v šoli …).

Ko najstnik zaupa neko »skrivnost« (zlorabo) staršu, se lahko pojavi šok. Zato se dostikrat zgodi, da najstnika obtožijo zakaj jim tega ni prej povedal ali zakaj se je v neko situacijo zapletel. S takim odzivom najstnika še bolj odrivajo in zelo verjetno je, da jim najstnik po takem odzivu ne bo več zaupal. Če je možno, naj se starši pred tem odzivom ustavijo, malo zadihajo in so najprej hvaležni, da jim je najstnik to zaupal ga potolažijo in objamejo. Pomemben je sočuten in ljubeč odziv. Če starši čutijo, da težavi niso kos, naj se pogovorijo z osebo, ki ima s tem več izkušenj.

Za lažje razumevanje najstnikov, so staršem lahko v pomoč tudi knjige. Knjige, v katerih so zapisane izkušnje, doživljanja, pripetljaji ter razvoj situacij, ki so marsikomu lahko tudi težko predstavljive, vendar so in se dogajajo. Knjige, ki bralce ne pustijo ravnodušne, saj ponujajo vstopnico za “ogled” sveta, ki ga sami morebiti niso nikoli začutili in spoznali, vendar o katerem je vredno premislit. Vanj pogumno pogledat in si ob tem določene stvari tudi priznat. Se s sočutjem in iskreno vprašat, zakaj se je to zgodilo? Kaj lahko naredimo, da se zgodba ne bi ponovila?

Gabi Kreslehner: Nik odide

Nikova zgodba je zgodba učenca. Dobrega učenca. Učenca, ki ga marsikaj zanima. Nik je majhen, sramežljiv, povrhu vsega se rad drži zase. Izpostavljene lastnosti so nekakšne lastnosti tipičnega izobčenca. Na piko ga vzame skupina štirih razrednih frajerjev, ki ga dnevno nadleguje.

Nekega dne profesor Niku naroči, naj sošolki Mili, najlepši punci v razredu in eni od »mogočne četverice«, pomaga pri učenju matematike. Mila skozi tedne skupnega učenja povsem spremeni svoj odnos do »čudaškega« sošolca, kar pa sproži plaz nepredvidenih dogodkov. A kaj storiti, ko vsi gledajo stran?

Pisateljica v knjigi Nik odide zastavlja izjemno pomembna vprašanja: Zakaj vsi gledajo stran? Zakaj učitelji ne ukrepajo, čeprav slutijo, kaj se dogaja? Nasilje namreč ne izgine samo od sebe. O okrutnostih se namreč ne sme molčati, temveč je nanje treba opozarjati in jih reševati ….

Avtorica: Petra Petravič