Kulturna doživetja na Domžalskem: Ravnikarjeva slamnikarska tovarna

Zgodba družine Jančigaj Ravnikar je preplet družinskih vezi, podjetniške iznajdljivosti in znanja, ki jih je uvrstila med najuspešnejša domžalska slamnikarska podjetja.

Od začetkov Jančigajevih do Ravnikarjevih

Začetnik družinske tradicije je bil Andrej Jančigaj Sušovec (1839–1915), ki se je slamnikarstva naučil od očeta Valentina. Obrt je začel leta 1868, leta 1890 pa na Krakovski cesti zgradil novo tovarno. Bil je znan kot napreden in iznajdljiv podjetnik. Prvi je začel šivati naložene slamnike in vpeljal šivalne stroje. Prav tako je med prvimi zamenjal leščerbe s petrolejkami, ki so bile veliko varnejše.

Njegova hči Frančiška se je poročila s slamnikarjem Andrejem Mačkom in skupaj sta leta 1893 na Kolodvorski ulici v Domžalah zgradila namensko slamnikarsko tovarno, ki je po urejenosti in tehnologiji konkurirala celo tirolskim. Po Mačkovi smrti je Frančiška ostala sama, nato pa se je poročila s sosedom Francem Pečnikom. Oba sta umrla leta 1907 brez potomcev, zato je tovarno prevzel njen oče Andrej Jančigaj, ki jo je pozneje prepustil hčeri Katarini.

Katarina se je poročila z Matijo Ravnikarjem, ki je po letu 1916 postal lastnik tovarne in nadaljeval družinsko tradicijo.

Zlata leta slamnikarstva

Pred prvo svetovno vojno so v tovarni izdelali okoli 60.000 slamnikov letno, ki so jih izvažali v različne evropske države od Avstrije in Tirolske do Galicije, Hrvaške in Dalmacije. Surovine so uvažali iz Italije, Nemčije in Švice.

Najuspešnejša sezona je bila leta 1928, ko so izdelali kar 100.000 slamnikov. V tridesetih letih je proizvodnja sicer upadla, a kakovost izdelkov je ostajala visoka. Kite so uvažali celo iz Kitajske in Japonske, deloma pa so jih dobavljali tudi domači izdelovalci.

Leta 1932 je Matija Ravnikar zgradil novo poslopje, ki še danes stoji na Kolodvorski ulici.

Počasni zaton in zadnji zasebni slamnikar

Po drugi svetovni vojni se je položaj zasebnih obrtnikov močno poslabšal. Tovarno so nacionalizirali, v stavbi pa je bila nekaj časa Delavska univerza Domžale in pozneje Občinska knjižnica Domžale.

Matija Ravnikar je sicer poskušal nadaljevati z obrtjo in izdeloval kape ter cekarje, a so ga zakonodaja in gospodarske razmere prisilile v zaprtje. Bil je zadnji zasebni slamnikar v Domžalah, z njim pa je dokončno ugasnila bogata tradicija slamnikarstva v kraju.

Stavba še danes priča o času napredka

Ravnikarjeva tovarna, zgrajena v duhu začetka 20. stoletja, še danes stoji na Kolodvorski ulici, kjer imajo prostore notarji. Starejša stavba, ki sta jo zgradila Mačkova in je delovala bolj podeželsko, pa je bila porušena. Na njenem mestu je danes parkirišče.

Domžale so v času razvoja slamnikarstva doživele velik napredek in prehod iz podeželskega v mestni značaj. Ravnikarjeva tovarna tako ostaja pomemben del naše lokalne zgodovine in spomin na zadnjega domžalskega slamnikarja.

Vir: Visit Domžale