V naši bližini, a skrit pod zemljo, rudnik Sitarjevec

Obisk Litije je sam po sebi zanimiv, kot staro rudarsko mesto se ponaša s kar nekaj posebnostmi, med njimi pa izstopa rudnik Sitarjevec. Pot do njega vodi v hrib nad Litijo, takoj nad pokopališčem z razkošnim razgledom na dolino, reko Savo in mesto. Menda se tudi umrli ne morejo ločiti od svojega kraja in, kot je pogosto primer, šele po smrti imajo priložnost užiti pogled nanj iz višje perspektive.

Podala sem se na prvomajski pohod do Sitarjeveca po omenjeni poti, ki se vije skozi gozd do vrha z mogočno anteno, (povsod smo dosegljivi, drugače, izgleda, ne gre), kjer so nas počakali gasilci s krepčilom. Nato se pot naglo spustila niz klanec in v družbi domačinov, ki znajo marsikaj povedati o svojem domačem kraju, sem se hitro našla na urejenemu placu za prireditve. Vzdušje je bilo živahno, kot se za prvomajsko praznovanje spodobi, a mene je zanimal rudnik Sitarjevec. Na srečo so bila njegova vrata tudi tisti dan odprta za obiskovalce.

Rudnik Sitarjevec Litija sodi med najbogatejše vire različnih mineralov v svetovnem merilu. Med najbolj atraktivnimi lastnostmi mineralov je sijaj v celi paleti barv, ki nastane zaradi lomljenja svetlobe na površini. V rudniku so našli več kot 60 različnih vrst mineralov, nekatere pa si lahko ogledate v turističnem delu rudnika. Tam je vitrina z originalnim nakitom naših oblikovalcev iz omenjenih rud. Najbolj zanimivi so kristali cinabarita, cerusita, samorodnega svinca, bakra in živega srebra.

Vodička Mojca nam je razdelila čelade in nas popeljala v turistični del rudnika, to pa je prva etaža rudnika, ki je z delom prenehal že leta 1965. Z njim je, po II. svetovni vojni, (slabo) upravljal rudnik Mežica. Največ rude so tukaj izkopali v času Avstro-Ogrske, ki je znala izkoristiti naravne vire slovenskih dežel. Zato pa niso nič dali za opremo rudarjev, ki so skorajda z golimi rokami kopali svinec in živo srebro. Pri delu so sodelovale tudi ženske. Delo v rudniku je prinašalo sitarsko bolezen pluč – silikozo, zato so morali z delom prenehati po 15. letih dela v rudniku. Umirali so zgodaj, saj silikoza ni ozdravljiva. So pa za malico rudarji dobili kos slanine, ker so verjeli, da jim to pomaga pri zaščiti pred boleznijo. Marsikateri rudar je ta kos slanine nesel domov in podelil z družino. Kasneje so ugotovili, da slanina ne ščiti rudarjev pred silikozo.

Kakšna je geološka zgodba rudnika? Litijsko rudno polje se razteza v nizu kamnin Posavskega gorovja, nastanek tega prostora sega v čas karbona, ko je večino kopna predstavljala ena sama nadcelina Pangea. Po njenem razpadu so kamnine Sitarjevca v več kot 300 milijonih let zaradi premikanja zemljine skorje prišle do prostora današnje Slovenije. Mineralno posebnost predstavljajo črvički samorodnega svinca. Znana je siga iz železovih oksidov in hidroksidov, ki se izloča v obliki stalaktitov, stalagmitov, cevastih kapnikov in drugih oblik sige. Rudniški rovi so rumenkaste oker barve zaradi blata s pigmentom iz katerega so izdelovali slikarske barve in barve za tekstil.

Vodička nam je razložila, da je delo v rudniku potekalo ob karbonskih lučkah, v pol temi. Videli smo navpične 15 metrske rove s katerimi so bili povezani horizontalni rovi, po katerih je tekla proga za vagone z rudo. Zaradi nagiba terena je »izvoz« rude iz rudnika lahko opravil en sam človek.

V rudniku smo si ogledali film o zgodovini Sitarjevca in dragocenostih, ki jih skrivajo globlji rovi v katere nismo zašli. Ponudili so nam še topel čaj in šilce ta kratkega, da smo se ogreli – pri stalnih 12 stopinj Celzija se v dobri uri in pol nekoliko podhladiš. To je le približen opis delovnih pogojev, ki so jih imeli rudarji in jih marsikje imajo tudi danes. Tega si ne znamo predstavljati kot tudi ne dela delavcev, ki zidajo predore in večji del svojega življenja preživijo pod zemljino površino.

Ogled rudnika je primeren za družine in starejše, le da se je za ogled potrebno naročiti v naprej. Pred rudnikom je lična trgovina s spominki z nakupom katerih podpirate vzdrževanje rudnika in njegovo turistično delovanje. Več informacij najdete na tej povezavi.

Avtorica: Miomira Šegina; Foto: Miomira Šegina (miomira.si)