Kako so slamniki našli Domžale

V 18. stoletju Domžal, kot jih poznamo danes, sploh še ni bilo – bile so štiri samostojne vasi: Spodnje Domžale, Zgornje Domžale, Stob in Študa, ki niso imele nobenih upravnih funkcij, ampak so vse spadale v okraj Brdo pri Lukovici in v mengeško faro.

Večina prebivalstva je bila odvisna od tega, kar so pridelali na zemlji. Med obrtmi pa so bile najbolj pomembnejše: furmanstvo (ugodna lega ob pomembni komunikaciji Dunaj-Trst), mlinarstvo in žagarstvo. Velik del prebivalstva je sodil med bajtarje, ki niso imeli svoje zemlje in so bili odvisni od dela, ki so ga opravljali pri kmetih in rokodelskih spretnosti.

O začetku slamnikarske dejavnosti izročilo pravi, da znanje za izdelovanje slamnatih pokrival izvira iz Ihana, kamor ga je prinesel nek fant, ki je služil v avstrijski vojski v Firencah v Italiji in se tam seznanil z obrtjo. Svoje rojake je naučil izdelovanja slamnatih pokrival in od tam se je obrt razširila na okolico. Ljudje so pozimi pletli slamnate kite in iz njih šivali slamnike, ki so sčasoma postajali vse lepši in finejši.

Janko Kersnik je poznal še drugo legendo o nastanku slamnikarstva, ki naj bi mu jo povedala stara ženica. »Nekdaj je prišel tuj capin iz Laškega, in sicer iz Florence v Domžale. Takrat še ni mogel čez črnuški most, temveč z brodom pri Sv. Jakobu in prosil je v Domžalah pri Mačku za prenočišče. Gospodar ni bil voljan sprejeti tujca, ki ni bil videti posebno zaupanja vreden; hoteli so ga zapoditi. Šele potem, ko se je oglasil mladi gospodarjev sinko in prosil, naj ga oče obdrži, so vzeli dedca v hišo; dobil je večerjo in potem so ga poslali v hlev spat. Drugo jutro se mu pridruži domači fant in capin se je začel z njim pomenkovati. Naenkrat pravi fantiču: »Plačati ne morem, kar si za mene storil, toda nekaj te bom naučil.« In capin vzame nekoliko slamnatih bilk in začne plesti. Pokaže dečku, kako se stvar dela, in potem sta ves dan pletla in do večera že imela toliko spletenih kit, da je zadostovalo za klobuk, katerega je cepin takoj zašil. »To ti zapustim; tebi in tvoji hiši bodi to za blagoslov.« Pozneje je na mesto tiste kmečke hiše stopila lepa tovarna, lastnik pa je bil potomec tega fantiča, kateremu je bil zapustil florentinski berač svoj blagoslov.«

Vir: Povzeto po knjigi Zgodba o slamnikih na Domžalskem, avtorice Saše Roškar (fotografije so iz knjige)