Kamniku olimpijska medalja

Še eno prvenstvo se je razpletlo z zmago majhnega kluba: vaterpolisti Kamnika, ki sploh nimajo pokritega bazena, so strli “evropski” Triglav in prvič slavijo naslov. “To mi pomeni več kot olimpijada,” je komentiral trener Aleš Komelj.

Kamniški šport je nekaj posebnega v slovenskem prostoru. Pri individualnih športih je kar nekaj junakov, ki so poželi mednarodni uspeh (alpinista Tomaž Humar in Marko Prezelj, skakalec Rok Benkovič, biatlonka Andreja Mali, v zadnjih letih v mestu živi tudi atletinja Maruša Mišmaš), v ekipnih športih pa vsaj v tistih najpopularnejših nikoli ni bilo vidnega uspeha. Kamnik je največje slovensko mesto, ki nikoli ni imelo ekipe v prvi slovenski nogometni ligi, niti košarka in rokomet tukaj nimata prostora, je pa zelo razvita odbojka, lepo tradicijo ima tudi vaterpolo. Malo starejši meščani še pomnijo, kako je znala celo “vaška” prijateljska tekma med Kamnikom in Vrhpoljami v 80. letih dodobra napolniti tribune bazena Pod skalo.

Prihodnost kluba odvisna od zimskega bazena

Ti časi so se letos vrnili s prebojem Calcita Kamnika v finale vaterpolskega prvenstva, v katerem so s 3:1 v zmagah ugnali kranjski Triglav. “Kamničani so deklasirali “evropski” Triglav,” so v zanosu in z obilo pretiravanja zapisali na Facebooku. Seveda ga niso deklasirali (zadnja tekma, končala se je z 12:11, bi šla kaj kmalu v drugo smer) in seveda to ni več evropski Triglav, ampak ekipa, ki odseva stanje vaterpola v Sloveniji: klubi so obubožani, igralci pa amaterji, ki za svoje igre niso plačani. Članska reprezentanca ne obstaja. A vseeno je kamniška zgodba nekaj posebnega, kar kažejo tudi besede trenerja Komelja: “Naslov mi pomeni več kot nastop na olimpijadi. Tam nas nikoli ne bo. Lepa zgodba, ampak – če Kamnik ne bo dobil bazena, si bo moral vsak igralec poiskati nov klub. V takšnih razmerah je nemogoče delovati.”

Večna težava: vožnja v Kranj, Radovljico …

Predsednik kluba Dare Homar že vsaj 20 let opozarja, da Kamnik mora dobiti pokriti bazen. Ne le zaradi vaterpolistov, tudi zaradi plavalcev in triatloncev. Marsikdo bi že zdavnaj obupal, a tako kot vse generacije kamniških vaterpolistov je včeraj le prišel dan, ki so ga čakali. “Več kot 50 let se že drugam vozim na trening. To je večna težava, da pozimi treniramo v Kranju, Ljubljani, Radovljici. V zadnjih letih sem že utrujen od vsega. Ko gledam drugje, kakšen je odnos do športa, mislim, da kamniška občina tu zaostaja. Že če bi pokrili stroške kakšnega trenerja, bi bila to velika pomoč. Fenomenalno je, da nam je kljub temu letos uspelo osvojiti dvojno krono.”

Ponoči delajo, podnevi trenirajo

Mimogrede: proračun kamniškega kluba je 80 tisoč evrov. Kako v takšnih razmerah motivirati igralce, da vsak dan trenirajo. “Težava je, ko vidijo, kako se v nogometu in košarki vrtijo veliki denarji in vrstniki že v slovenskih klubih dobro zaslužijo. Če se prodajo v Evropo, toliko bolje. Vseeno so motivirani, že zato, ker so Kamničani in jim je ‘gušt’ že to, da z domačim klubom osvajajo lovorike. Trudimo se, da bi dobili denarno nagrado za naslov tako v pokalu kot v prvenstvu. Prvič, odkar sem zraven, bo nekdo dobil neko nagrado za uspešnost. Pri nas ni plačanih igralcev, le potne stroške dobijo povrnjene. Fantje hodijo v šolo in v službo, zraven pa trenirajo šestkrat na teden. Vratar Gašper Žurbi je na primer redno zaposlen v centu Soča, dela tudi v nočni izmeni, ob tem pa še trenira.”

Do naslova je pomagal tudi izkušeni Matej Nastran

Homar je ponosen, da so naslov priborili večinoma domači igralci. “Jedro ekipe so Kamničani, ki so bili že v mlajših kategorijah člani reprezentanc, v letošnji sezoni pa smo imeli še izkušenega Mateja Nastrana, najboljšega vaterpolista v samostojni Sloveniji. Iz Grčije se je vrnil domov. Do lani je bil profesionalec. Zadnje leto živi v Kopru, kjer ima družino, tam tudi trenira, enkrat na teden pride k nam na trening. Iz Kranja imamo tudi trenerja Aleša Komelja (kar mu ni uspelo v Kranju, je dosegel v Kamniku – slavil dvojno krono; op. a.). Če izvzamemo Mateja, ki je pri 42 še vedno zelo dober, je naslednji igralec letnik 1993. Ti fantje so v pogonu od svojega 8. ali 9. leta. Treningi so bili na začetku trikrat tedensko, potem vsak dan. Za nekaterimi je torej že 20 let odrekanja.”

Del dohodnine za vaterpolo!

Včerajšnji dvoboj pod žarometi je spremljalo veliko število navijačev, ki so bili predvsem v zadnji četrtini zelo glasni (nenehno so z bobnom dajali ritem in ustvarjali južnoameriško vzdušje) in ob občasno grobi igri gostov tudi razburjeni. Po tekmi so prižgali bakle in vpili: šampioni, šampioni. “Zgodovinski naslov, infarktna končnica, zaslužena zmaga in – dvojna krona. Kar nekaj prijateljev imam v ekipi, z veseljem jih spodbujamo, navijači smo šli pred epidemijo kdaj tudi v Kranj na tekmo. Po vseh letih truda se je le izšlo. Skrajni čas je za pokriti bazen v Kamniku. Glede na te pogoje je fantom letos res uspel vrhunski rezultat,” se je veselil velik ljubitelj športa Dado Nesta, ki je v trenutkih največjega navdušenja celo obljubil, da bo del dohodnine namenil kamniškim vaterpolistom.

“Čutil sem, da bom odločil tekmo!”

Energijo s tribun je začutil tudi Martin Stele, ki je dokončno potopil Triglav. Kranjčani so namreč v zadnji četrtini zaostanek dveh golov spremenili v vodstvo z 10:11, v zadnjih dveh minutah pa je 24-letni Stele z dvema zadetkoma (obakrat je uspešno izvedel kazenski strel) poskrbel za eksplozijo veselja na tribunah. “Ni lepšega, kot je doma slaviti naslov. Ta adrenalin nas je ponesel, zdelo se je že, da je vse izgubljeno, a nam je uspelo tekmo obrniti v našo korist.” Je bilo zahtevno, ko je prevzel odgovornost? “Ne, kar čutil sem, da lahko zadenem in odločim tekmo.” Kamničani so tako po vzoru nogometašev Mure in odbojkarjev Maribora iz ozadja prišli do naslova in potrdili, da lahko s srčnostjo osvojiš (oziroma ga premagaš) – Triglav. Privoščimo jim veselje, pa da bi od občinskih veljakov dobili kaj več kot le večne obljube, da bodo poskrbeli za pokriti bazen.

Avtor: Tomaž Okorn; Foto: Klemen Brumec