Domžalčan Matjaž Dobravec prvi Slovenec, ki je v aikidu prejel mojstrski naziv 6. Dan

V začetku letošnjega leta je v japonskem mestu Tokyu, v glavnem centru aikida v Hombu doju, potekala razglasitev za višje črne pasove. Na stopnjo 6. Dan je bil promoviran Domžalčan Matjaž Dobravec, prvi Slovenec, ki je prejel ta visoki mojstrski naziv v aikidu. Gre za častni naziv, ki ga je prejel na podlagi priporočil, na to pa je vplivalo več dejavnikov. Za njim je že skoraj tri desetletje vadbe aikida, četrt stoletja trenerstva, vodenja Shodokan dojo – slovenskega aikido društva, udeležbe in predavanj na mednarodnih seminarjih … Skratka, aikido je, odkar se je začel ukvarjati z njim, njegov način življenja.

Z Matjažem Dobravcem sem opravil pogovor, v katerem mi je bolj podrobno predstavil aikido, ki prinaša veliko več kot samo znanje borilnih veščin, njegov angažma na tem področju ter seveda o mojstrskem nazivu 6. Dan, v katerega je bil promoviran v začetku letošnjega leta.

Matjaž prihaja iz Dragomlja, je oče sinu Matevžu in zdaj že dve leti ponosni dedi vnukinji Hanni. Že 25 let je zaposlen na Stanovanjskem skladu RS kot računalničar, največ prostega časa med tednom porabi seveda za vodenje aikido kluba, čez vikende pa z življenjsko sopotnico Tamaro, ki ima tudi 2. Dan v aikidu, aktivno preživlja svoj prosti čas, hodi v hribe, teče in se sprošča v naravi na kolesu, smučeh … Matjaž je tudi nosilec častne listine Olimpijskega komiteja Slovenije in plakete Športnik leta 2018 občine Domžale.

Aikido je sodobna borilna veščina. Za kakšno borilno veščino gre in na čem temelji učenje aikida?

Učenje aikida temelji v prvi vrsti na predanosti in dolgotrajni vadbi, ki krepi telo in duha. V vadbi lahko vsakdo najde nekaj zase, saj koristi aikida segajo tudi prek meja samoobrambe in omogočajo posamezniku lažje spoprijemanje s stresom in težkimi situacijami v vsakdanjem življenju. Aikido ponuja vrsto praktičnih principov, kako do boljšega fizičnega počutja, notranjega ravnovesja in osebnostne rasti. Na treningih ni tekmovalnosti, temveč prevladuje duh sodelovanja in spoštovanja med vsemi sodelujočimi. Aikido je sigurno intelektualna borilna veščina.

V čem se aikido razlikuje od drugih borilnih veščin?

Aikido je veščina, ki bi ji lahko rekli tudi kar trajnostna. Namreč aikido lahko treniraš na dolgi rok pozno v starost, saj ves čas treniramo telo, da ostane čim bolj fleksibilno in hkrati močno. Tudi poškodbe so zelo redke, ker ni takšnega fizičnega kontakta kot recimo pri boksu in drugih bolj kontaktnih borilnih veščinah. Gre bolj za samoobrambo, kjer skušamo napad rešiti na bolj sofisticiran način.

Predvidevam, da sama vadba aikida prinaša veliko več, kot samo znanje borilnih veščin?

Vadba aikida je preplet več različnih dejavnikov. Kot sem že prej omenil, v prvi vrsti treniramo celotno telo, poleg tega pa tudi um, saj je potrebno biti ves čas skoncentriran in osredotočen najprej na napad in kasneje na potek same tehnike, ki jo naredimo, da ta napad ustavimo. Učimo se obraniti, se pri vadbi imeti lepo, kar pa je zelo pomembno, da pri tem pomagamo soborcu pri čim lepši in kvalitetni izpeljavi tehnike.

Kdaj ste pričeli z vadbo aikida in kaj vas je pritegnilo, da ste se odločili za tovrstni borilni šport?

Z vadbo aikida sem začel pred skoraj 30 leti v Policijski šoli v Tacnu. Tam nas je samoobrambo učil trener, ki je bil sicer tudi mojster aikida. Že na prvem treningu sem začutil, da bi mi pa to lahko ležalo in da bi to lahko postalo del mojega življenja. Všeč mi je bilo predvsem to, kako z neverjetno lahkoto napadalca spraviš na tla, če pravilno uporabljaš tehniko, mu onemogočiš nadaljnje napade, ker mu narediš določen vzvod, kako lahko napadalca vržeš čez hrbet pa četudi je veliko težji od tebe, skratka pri aikidu zgleda na prvi pogled vse tako lahko, v ozadju pa obstaja cela filozofija in veliko malenkosti, ki jih je potrebno sestaviti, da narediš vse tako kot mora biti. Aikido zna biti kar precej kompleksna zadeva, ko se v tehniko poglobiš do potankosti in kar je najbolj zanimivo je to, da imaš občutek, da aikida nikoli ne znaš čisto do konca in da lahko vrtaš in raziskuješ venomer naprej.

Kmalu ste se podali tudi na samostojno trenersko pot. Na čem temelji vaše delo?

25 let je že tega odkar sem postal trener aikida. Mesto trenerja sem prevzel s strani mojega prvega učitelja Borisa Zakelška, ki je takrat zapustil delovno mesto v Tacnu in odšel službovat v rodni Maribor. Tako sem bil kar nekako prepuščen sam sebi in veliko oziroma skoraj vse sem se moral naučiti sam. Tudi pri drugih športih sem več ali manj samouk in nekako mi to leži in pri tem uživam, da sam odkrivam lepote, pravila in filozofijo športa kot takega. Ne samo pri aikidu.

Na začetku moje trenerske poti, sem se kar veliko vozil po raznih seminarjih v naši bližnji okolici in črpal znanje, tehniko po tehniko, od vsakega seminarja nekaj in sestavljal ta širok mozaik. Na srečo in po spletu srečnih okoliščin sem leta 1998 naletel na mednarodno aikido organizacijo, ki je bila že takrat ena večjih na svetu, njihov glavni učitelj pa Shihan Fumio Toyoda, 6. Dan. Kmalu za tem sva se spoznala tudi v živo na seminarju v Splitu. Že takoj naslednje leto sem odšel izpopolnjevati svoje znanje v njegov dojo (prostor, kjer se trenira) v Chicago. To je bil t.i. uchideshi program, kar v prevodu pomeni intenzivni trening. Vsak dan so na urniku 4. treningi, poleg tega pa še ostalo delo v doju. Tam sem se res veliko naučil, saj sem bil izjemno motiviran in z glavo 100% pri stvari. Sensei Toyoda je bil res učitelj v pravem pomenu besede in on je tisti, ki je mojo miselnost in sam trening aikida spravil na višji nivo. Tako moje delo že od takrat temelji na tem, da se je potrebno učiti sistematično, natančno in brez preskakovanja. Če redno in vztrajno treniraš potem veš kdaj pride dan, ko lahko rečeš da znaš.

Na letošnjem Kagamibiraki v Hombu doju ste bili promoviran na stopnjo 6. Dan. Ste prvi Slovenec, ki je prejel mojstrski naziv 6. Dan. Kakšno pot ste prehodili, da ste prišli do tega naziva?

Prvi vikend v letu, v japonskem mestu Tokyu, v glavnem centru aikida v Hombu doju (kjer sem bil tudi sam leta 2007), razglasijo napredovanja za višje črne pasove. V bistvu je sistem postavljen tako, da imaš za vse stopnje od belega pasu pa vse do črnega izpite po programu. Prav tako so za vse črne pasove od 1. do 4. Dan še vedno praktični izpiti, vse ostalo naprej so častni nazivi na podlagi priporočil. Jaz sem moral vse svoje izpite za črne pasove polagati v tujini, saj ni bilo pri nas nikogar, ki bi jih lahko vodil. Tako sem veliko hodil v ZDA na inštruktorske seminarje, ki so pogoj, da sploh lahko pristopiš k izpitu in tudi tam opravil vse najpomembnejše izpite pod vodstvom komisije učiteljev z najvišjimi rangi. Pri tem pa so me že spremljali moji prvi učenci in mi bili v veliko podporo, za kar jim bom vedno hvaležen. Vedno pravim, da brez njih ne bi bilo mene. In največ sem se naučil prav takrat, ko sem jih sam učil osnovnih tehnik, kar se mi dogaja še danes. Prav v osnovah je bistvo vsega in še vedno uživam učiti začetnike njihovih prvih korakov.

Kakšni kriteriji so, da nekdo prejme naziv za višji črni pas?

Za 4. Dan je potrebno opraviti še praktični izpit na blazinah. Ta je prav poseben, saj ti daje čisto svobodo izbire tehnik in to je čas, da pokažeš česa si se naučil, praktično kakšno domišljijo imaš in da se izkažeš kot dober učitelj, saj je del tega izpita tudi predstavitev, kako učiti druge. Skratka najboljši zrelostni izpit te čaka prav na koncu. Ko mine najmanj 5 let, te lahko organizacija kateri pripadaš, to je v mojem primeru Aikido Association Internatioanal s sedežem v Chicagu, priporoči za napredovanje. Pogoj je seveda, da si aktiven, da si učitelj, ki redno vodi treninge in ima v svojem klubu tudi že druge mojstre aikida, da hodiš na seminarje in tudi predavaš oz. učiš na teh mednarodnih seminarjih. To priporočilo kasneje seveda pregledajo tudi na japonskem in se potem na podlagi vsega tudi odločijo. Ko dobiš 5. Dan, mora miniti vsaj 6 let, da te lahko predlagajo za 6. Dan, kar se je meni zgodilo letos. Da pa bi dobil 7. Dan, o tem pa za zdaj nočem niti razmišljati, kajti le malo je ljudi na svetu, ki to dobijo. 8. Dan je pa sploh zadnji rang, ki ga je možno podeliti na ta način.

Ste tudi predsednik Shodokan dojo – slovenskega aikido društva. Lahko poveste nekaj o vašem društvu, kje izvajate vadbe in kako potekajo treningi?

Naše društvo deluje uradno od leta 2001, saj sem pred tem učil v sklopu Zaščitne policijske enote. S policijo še vedno redno sodelujem in me občasno povabijo, da pri njih učim samoobrambo. Na ta vabila se vedno rad odzovem, saj sem pri njih začel svojo kariero in jim rad vračam uslugo. Na to nikoli ne pozabim. Naše društvo je pred pandemijo delovalo na 6 različnih lokacijah po Sloveniji in sicer v Ljubljani (kjer redno potekajo treningi na Leskoškovi ulici – 6 do 7 treningov tedensko), Domžalah, Kranju, Kočevju, Lavrici in v bližini Postojne. Na vseh navedenih lokacijah, razen Ljubljane, smo žal morali začasno prekiniti treninge, zaradi trenutne situacije in čakamo na boljše čase. Vse ostale informacije lahko dobite tudi na naši spletni strani www.shodokan.si.

Komu vse bi priporočali, da se vključi v vadbo aikida?

Aikido je primeren prav za vsakogar ne glede na spol, starost in fizično sposobnost. Aikido priporočam vsem, ki bi se radi naučili nekaj novega, koristnega za življenje, pri tem pa bili deležni pomoči svojih klubskih kolegov. Treningi potekajo v urejenem okolju s pridihom daljnega vzhoda v prijetni družbi. V vseh teh letih smo med drugim sodelovali tudi z Zavodom za slepo mladino in jih učili osnov aikida in prav zanimivo oziroma bil je kar izziv, kako smo prilagajali treninge glede na njihov hendikep.

Kot inštruktor aikida niste cenjeni samo v Sloveniji, ampak tudi v tujini, saj vas pogosto vabijo na seminarje širom po svetu. Lahko poveste nekaj o tem in kako poteka sodelovanje z aikido organizacijami drugod po svetu?

Naša organizacija Aikido Association International ima svoja predstavništva širom po svetu in vsak od nas od časa do čas organizira kakšen seminar in povabi inštruktorje iz tujine. Tako vabijo tudi mene. Pred pandemijo sem učil na raznih koncih sveta in sicer v ZDA, Dubaju, Mauritiusu, Kuvajtu, Belgiji, Španiji … imam pa nekaj vabil tudi že za naprej, ko se bo situacija glede širjenja virusa izboljšala. Širjenja znanja ni nikoli dovolj in prav vesel sem, ko pridem kam na gostovanje in so blazine polne ljudi, ki črpajo znanje, ki ga delimo, tako kot smo to počeli mi, ko smo bili na začetku naše aikido poti. In v tem je čar vsega, ko vidiš, da tvoje znanje nekaj pomeni in da s tem delaš boljši jutri za vse, ki jih to zanima.

Vaši načrti za prihodnost?

Nadaljevati s treningi in kar največ ljudi navdušiti za to veščino, ki ti lahko nudi zelo veliko lepih trenutkov na treningih, v prijetnem okolju, obkrožen s pozitivnimi ljudmi, kjer z veliko dobre volje vsi skupaj cenimo to kar delamo. Naš klub že leta deluje tudi na humanitarnem področju, saj se naši člani vedno odzovejo v velikem številu. Tako vsako leto organiziramo razne akcije za pomoči potrebnim ljudem, udeležujemo se krvodajalskih akcij, prav tako pa sodelujemo z Zvezo prijateljev mladine, kjer nudimo otrokom brezplačne treninge. To je tudi naše poslanstvo, ki ga bomo širili naprej.

Avtor: Miha Ulčar; Foto: Arhiv Matjaža Dobravca