10. jubilejni pohod odraslih Domžalskih skavtov na Murovico, 26. 1. 2013

Že deseto leto se Domžalski odrasli skavti podajamo na 743 m visoko Murovico, hrib nad Sveto Trojico nad Žejami. Vodilo nam je polna luna v januarju.

Letos smo se za spremembo zbrali na parkirišču pred Tosamo ob 20. uri. Jasno vreme je omogočilo, da je luna zasvetila v svoji polni veličini. Osemnajst odraslih skavtov s prijatelji in en samojed smo pri minus 5 stopinj posedli v avtomobile ter se odpeljali pod Murovico nad Sveto Trojico. Parkirali smo pri Jemčevem znamenju, Marijini kapelici, katera bdi nad popotniki, ki se podajajo iz Dolske strani proti Moravčam ali Žejam in obratno.

Po uvodni besedi nam je Tone podal nekaj misli o svetlobnem onesnaženju, ki ga je čedalje več na našem planetu. Omenil je tudi, da ravno ta čas ko se mi pripravljamo na pohod, tudi v Planici poteka EKO sestanek o svetlobnem onesnaženju in se bodo zato brez luči, samo ob soju polne lune podali v Tamar.

Po molitvi za srečno pot smo se podali v zasneženo gaz, ki nas je spremljala do vrha. Višje, kot smo se vzpenjali, več je bilo snega, ki je pri minus 6 stopinj škripal pod podplati. Veje so kot pošasti roke visele nad nami, sence, ki so jih metali lunini žarki po zasneženem gozdu so bili kot škrati, ki se podijo med debli in skozi grmovje. Kakšnih deset minut pred vrhom smo se ustavili, ugasnili svetilke in baklo ter se predali za nekaj minut nočnim gozdnim zvokom. Lepo je bilo stati v soju mesečine ter se osredotočiti na zvoke, ki so prihajali z neba (avioni), z doline (avtomobili) ter iz gozda. Šelestenje vej, obložene smreke z snegom, ki se je občasno obsipal z iglic, naše dihanje. Res enkratna je bila izkušnja s tem meditiranjem. Podali smo še refleksijo na to, kaj je kdo začutil, slišal in podobno.

Podali smo se naprej in kar hitro se je zaslišal mili glas večjega zvona, ki se pokrit z lepo leseno streho, bohoti na deblu. Levo od večjega zvona pa je še en mali zvonček. Po čokoladnem okrepčilu, ogledu proti Ljubljani, kjer nešteto luči svetlobno onesnažuje pokrajino in po poslušanju nočnih zvokov, smo se počasi podali nazaj do Jemčevega znamenja, kjer smo po pesmi Angelček varuh moj počasi odpeljali proti dolini. Ustavili smo se še pri našima skavtoma z Vira, kjer so nam postregli z okusnim domačim čajem in pecivom. Že se je ura približevala polnoči, ko smo prišli domov, zadovoljni in za spoznanje bogatejši.

Snujemo pa že načrte za 11. Nočni pohod drugo leto januarja ob polni luni.

Avtor teksta, slik in videa: Miro Pivar