Velikokrat ima reakcija partnerja povsem drugo ozadje, kot se zdi na prvi pogled. Večkrat si predstavljamo, da gre za vzrok in posledico kratkoročnih vzgibov.
Kuhinja pogosto predstavlja središče doma in ima pomembno vlogo v partnerskem odnosu. Je prostor, kjer se pari družijo, sodelujejo pri pripravi hrane in delijo skupne trenutke. Kuhanje skupaj lahko krepi vezi in komunikacijo, saj partnerja sodelujeta pri skupnem cilju in se lahko pogovarjata o vsakdanjih stvareh.
Slišati je idealno, ko zadeve »štimajo«. Kaj pa, ko se začnejo kopičiti v nas samih nezadovoljstvo, skrb, žalost ali neizpolnjena pričakovanja, o katerih se ne moremo ali ne znamo pogovoriti s partnerjem? Takrat nam je lahko že dvig pokrova kuhinjskega lonca dovolj, da vzkipimo. Partner pa samo debelo gleda v nas in se čudi, kaj je narobe storil.
V tem intervjuju se bomo lotili »živčne vonje« in poskušali razumeti, kaj se dogaja za nejevoljo, ki jo povzroči povsem nedolžno partnerjevo početje kukanja v lonce. Za razlago smo se obrnili na dr. Lidijo Bašič Jančar, strokovnjakinjo na področju partnerskih odnosov.
Medsebojna komunikacija v veliki meri tvori partnerski odnos. Če komunikacija ne poteka v obe smeri, se kaj hitro zgodi, da pride do nesporazumov. Kaj vse se lahko skriva za vzkipljivostjo nad dvigovanjem pokrovov kuhinjskega lonca?
Dvigovaje pokrovov kuhinjskih loncev ali nepravilno odložena kuhinjska krpa, drobtine na pultu… ni važno, kaj je navidezni vzrok, skupni imenovalec je vedno isti: afekt. Po domače rečeno, ko nam dvigne pokrov, takrat se zgodi, da intenzivno čustvo prevlada nad razumskim delom. Vzrok za izbruh ali za afekt je vedno nekje drugje, torej nekaj korakov nazaj, ko se nam začne nezadovoljstvo, slaba volja, neizrečeno čustvo nabirati, pa ne izrazimo zadosti in ne na tistega, ki je predmet naše nejevolje.
Stiska, jeza, skrb se nalagajo znotraj nas, potem pa izbruhnejo, ko se zgodi kaplja čez rob. Poglejmo, kaj se na dogaja na nivoju možganov: sposobnost oz. kar odraža zrelega odraslega človeka je ravno to, da je sposoben reguliranja oz. uravnavanja težjih čustvenih stanj, kot so na primer jeza, bes, strah… Amigdala oz. limbični sistem, ki je v samem središču možganov, je jedro afektivnih stanj, oz. čustev, ki so v osnovi neregulirani in so kot taki tam že ob samem rojstvu. Kasneje, z vzgojo starši pomagajo otroku uravnati vsako težje čutenje. Na primer, če je otrok jezen in trmari, besni, ker mu je sorojenec vzel igračo, starš ubesedi njegovo stisko in ga nauči, da se jezo lahko izrazi na sprejemljivejši način, na primer, da pove, kako je jezen, ker mu je brat vzel njegovo igračo in si jo želi nazaj. Prav zaradi starševske pomoči skozi celotno otroštvo, se naučimo regulirati oz. uravnavati vsa težja čutenja v sprejemljivejšo obliko in ravno to nas dela človeka, višje zavestnega. V možganih se na ta način naredi krogotok, torej živčni impulzi zaokrožijo iz amigdale proti čelnemu režnju možganov oz. prefrontalnemu korteksu, ki je odgovoren za zavestni del, kjer se uravnava čustveno odzivanje.
V odrasli dobi je zato zelo pomembno, da vsak pri sebi sproti uravnava svoja čustva in jih zmore ubesediti na odrasel način. Na primer, ne bomo nekomu rekli, da je cepec, ker nas je razjezil, temveč mu bomo povedali, da nas njegovo vedenje jezi, ker je krivično, ker se nam zdi, da ni ravnal prav… To je zrela drža odraslega človeka in je stvar posameznikove čustvene inteligence. Pokazatelj odrasle zrele drže je ravno ta, da zmoremo svoja čustva kontrolirati na način, da so izgovorjena na spoštljiv, sočuten način do sebe in do drugega. Zrel prefrontalni korteks je sedež čustvene inteligence, kar določa naše socialno vedenje.
Na kakšen način naj se lotimo razumevanja naše vzkipljivosti? Ali so to občutki tega trenutka ali bi se morali poglobiti dlje v preteklost?
Če nas neka stvar zelo hitro in intenzivno razjezi ter se nam to večkrat ponavlja, je po vsej verjetnosti globlji vzrok v preteklosti. Bom navedla primer: mož ženi vedno znova zelo intenzivno in že skoraj v jezi razlaga, kako je zanj pomembno, da vedno, ko čisti kuhinjo, pobriše še korito, češ da ga nikoli zadosti dobro ne pobriše. To ga vedno znova razjezi in zato »pada ven«. In če je žena pametna, ravno tega ne bo naredila, saj čuti, da je to projekcija nekih davnih nerazrešenih vsebin, in ji ne bo dalo miru, da bi kar brezglavo vedno znova pazila, da bo naredila točno tako, kot on želi. Če se mož poglobi vase, bo lahko hitro ugotovil, kako je kot otrok moral vse natančno in točno tako storiti, kot je zahteval od njega oče in ga pri tem vedno kontroliral. Čeprav nikoli ni razumel, zakaj je potrebno narediti točno tako, kot je želel oče, je to pač naredil, da je imel mir. In ker je to jezo na očeta potlačil, jo sedaj v odrasli dobi lepo projicira na ženo. Ker ta jeza ni stvar dejanskega odnosa z ženo, bo »brisanje pulta« vedo znova jedro spora, afektov med njima in hude jeze.
Če so konflikti močni, je vedno potrebno pogledati, katera čutenja so pod tem afektom: neslišanost, prezrtost, zloraba moči… ter se zavedati, katera oseba je jedro teh afektov. Potem sledi zavedanje, da smo lahko jezni na to osebo, ki nam je ta občutja kot otroku vsadila v psihični svet. Na ta način lahko razmejimo preteklost od sedanjosti ter si s tem naredimo veliko uslugo pri izoblikovanju odraslih intimnih odnosov. S tem procesom, ki je ključen, se v možganih krepi krogotok nadziranja funkcij amigdale, kar je naloga prefrontalnega, torej sprednjega/čelnega dela možganov (to je zreli del možganov, medtem ko rečemo, da je amigdala oz. limbični del tisti del možganov, ki je primitivni, nezreli oz. plazilski del).
Če se zavedamo, kaj vse nas moti v partnerskem odnosu, ali je bolje razkriti vse naenkrat, ali je bolje postopoma razčistiti, kar nas muči?
Najboljše je, da vse počnemo sproti, torej da povemo, kaj nas zmoti ter se pri tem tudi zavedamo lastnih čustev ter poskušamo biti realni: je to res nekaj, za kar je kriv le partner ali imam tudi sam kaj pri tem, da me to tako zelo jezi. Komunikacija je jedro odnosa, pomembno je, da sproti komuniciramo ter da je le ta obojestranska. V odnosu moramo stalno kolebati med dvema poloma: raziskovanje in skrb zase ter raziskovanje in skrb za odnos: kje sem jaz v tem trenutku, kaj me jezi, kaj mi povzroča stisko, zakaj se ob tem tako in tako počutim… in po drugi strani: kako lahko s svojim vedenjem prispevam k boljšemu odnosu ter če se vedem na ta in ta način, kako to vpliva na najin odnos. Poleg tega je nujno, da stalno tehtamo ali je v določenem čustvenem stanju, situaciji potrebno dati sebe v ospredje in se ne prezreti ali pa dati prioriteto odnosu in se iz tega nekaj naučiti.
Zavedati se moramo, da tudi sami nismo perfektni. Ali bi se morali opravičiti partnerju po izraženi vzkipljivosti in izkoristiti opravičilo za nadaljevanje pogovora o medsebojnem odnosu?
Seveda. Če vemo oz. se zavedamo, da smo s svojim vedenjem povzročili težja občutja na partnerjevi strani, da smo ga prizadeli, osramotili, razvrednotili, je prav da se mu opravičimo. To opravičilo mora biti zelo iskreno, na podlagi lastnega vpogleda vase in na način, da smo začutili, kaj smo mu s svojim vedenjem povzročil. Morda bolj kot opravičilo samo, je prav naša ranljivost pomembna za uvod v globljo komunikacijo, ko se začutimo in si povemo težje stvari o sebi, ko damo na pladenj naše najtežje občutke in čustva. Ni lahko reči: »Sram me je, ker sem se vedel tako nezrelo. Le kako ti je moralo biti?« S svojo iskrenostjo in ranljivostjo odpremo drugačno doživljanje tudi na drugi strani, saj nas partner v tej iskrenosti začuti na nov, drugačen način.
Kuhinja je lahko zelo majhna, a ponudi nam lahko veliko priložnosti za izražanje svojih misli in občutij. Naj bo to kvaliteten čas, kjer partnerja sodelujeta in razpravljata o različnih vsebinah. Če pa pride do dvigovanja pokrovov, pa ga raje vprašajte, če diši, če je že kuhano, če lahko malo pomeša. Misli o odnosu pa sprožite, ko bodo trebuhi polni.
|
Če začutite, da potrebujete strokovno pomoč ali nasvet, se lahko obrnete na našo sogovornico:
dr. Lidija Bašič Jančar,
Ljubljanska 64, Domžale
Tel: 041 922-130, info@lidijabjancar.com
lidijabjancar.com
|
Vabljeni k spremljanju poglobljenih intervjujev, ki jih objavljamo vsak torek ob 17.30 na spletnem portalu domžalec.si. Z njimi poskušamo obogatiti vaše partnersko življenje! K ustvarjanju vsebin lahko prispevate tudi sami s sodelovanjem v spodnjem vprašalniku.
Vsi, ki ste že sodelovali z vsebinskimi predlogi in vprašanji v spodnjem obrazcu, pa pri tem niste vpisali svojega e-naslova, vas prosimo, da nam pišete na oglasevanje@domzalec.si in vas bomo uvrstili v žreb za knjigo Popolna ljubezen dr. Lidije Bašič Jančar.
Avtor: Saša Obersnu; Foto: canva.com
Poglabljanje v partnerske odnose: Serija intervjujev z dr. Lidijo Bašič Jančar
