Kdaj imajo poletne romance tudi prihodnost?

Lahko se nam zgodi kadarkoli in kjerkoli. Na potovanju ali v domačem kraju. V službi, na plaži ali med kolesarjenjem. Na koncertu. In vendar se zdi, da se poleti romance zgodijo lažje, hitreje in pogosteje. Zgodijo se osebam, za katere si ne bi nikoli mislili, da se jim lahko.

Že samo sprememba okolice in zavest, da smo na dopustu, torej daleč stran od vsakodnevnih skrbi in zadolžitev, lahko spodbudita željo po nečem drugačnem. Željo po svežih čustvih in norih dogodivščinah. Poleti smo precej bolj sproščeni, vse se zdi precej lažje in lepše, morda smo tudi zato mnogo bolj pripravljeni na nekaj, kar se nam preprosto zgodi in nas preplavi.

Ali in kdaj imajo poletne romance sploh kakšno možnost, da se razvijejo v kaj več kot zgolj prekrasno kratkotrajno »ljubezensko« druženje v poletnih dneh, smo vprašali Jano Lavtižar, holistično psihoterapevtko.

V uvodu sem namenoma uporabila izraz »zgodijo«, kajti ko beseda nanese na poletne romance, se zdi, kot bi osebe, ki so jih doživele (ali pa tiste, ki jih še bodo), želele poudariti presenečenje ali začudenje nad dogodkom in njegovo močjo. Kot bi nanj ne mogle vplivati, ampak so se čarobnim občutkom lahko zgolj prepustile in jim sledile. Jih preprosto doživele. Brez misli na prihodnost. V nasprotju z vsakdanjim življenjem je zanje nenadoma obstajal samo tukaj in zdaj. Kar je nekako značilnost poletnih romanc, kajne?

Beseda romanca ima isti koren kot romantika. Mnogi radi romantizirajo navaden dopust. V spominu večine ljudi je shranjeno vsaj nekaj lepih zapisov o poletnih počitnicah v otroštvu. Kot otroci smo vse doživljali drugače, bolj sveže, z večjo dovzetnostjo. Vonj in prijazna senca borovcev, žužnjanje škržatov, okus soli na koži, hladna voda, ki te objema, nosi, napolni nos in grlo; glasba, ki se razlega s hotelskih teras. Platonske zaljubljenosti v mulce in punčke, ki niti vedeli niso, kako strašno so nam všeč. Pa prva taborjenja brez staršev, ogenj na plaži, neumnosti in norosti, ki so se večinoma srečno končale. Mogoče se je na počitnicah začela celo naša prva resna ljubezen. Približa se poletje in drobci spominov oživijo. Kot da so z nas zdrsnile vse tegobe in gube, se nekje pri Črnem Kalu še vedno ozremo na desno in vzkliknemo: »Morjeee!«

In nekateri pri tem res mislijo samo na prijeten čas oddiha, drugi pa nostalgično zahrepenijo, da bi lahko podoživeli tiste občutke norosti, svobode, vsaj navidezne neodgovornosti. Kot pravi Romain Rolland v romanu Peter in Lučka: »Samo čisto malo sreče bi rada …«

Posebnost poletnih romanc naj bi bila odsotnost pričakovanj. Kdor je samski in si vsaj po tihem želi, da bi to poletje doživel ljubezensko avanturo, vanjo načeloma ne vnaša (pretiranih) pričakovanj. Ali se želi s tem zaščititi pred kasnejšim razočaranjem?

Nekateri od počitniških romanc res ne pričakujejo trajanja; zanje so kot dobro odigrana partija tenisa, bežna popestritev brezdelnih dni ali celo samo še ena kljukica na seznamu osvojitev. Če se dobita dva taka, super. Tudi če se dobita dva, ki v resnici iščeta partnerja – super. Če pa nekdo, ki si zatrjuje, da mu/ji je samo do avanture, globoko v sebi pa si želi razmerja, naleti na »čistega«, morda celo dobro prikritega avanturista – no, po tem receptu dobimo grenko-sladke spomine na neuslišano ljubezen, ki so snov večine otožnih poletnih popevk.

Ne glede na to, kakšno je naše mnenje o poletnih romancah, pa lahko izjemno poglobijo naše poznavanje samega sebe. Navsezadnje lahko morebiti ravno po takšni izkušnji ugotovimo, kaj si zares želimo, česa pa ne, in tako dobimo priložnost za iskrenejši odnos do sebe in tudi drugih?

Kot sva že rekli, nekateri se sami pred sabo zgolj pretvarjajo, da so poletne erotične prigode zanje samo zabava, pa jih lahko zadene hudo boleča Amorjeva puščica. To je morda priložnost za iskren pogled v ogledalo, za pogovor s seboj, za priznanje: »V resnici si želim človeka, ki bo samo ‘moj’ in jaz samo ‘njegov’.« Ali pa začutimo neizpolnjenost ob neobveznih avanturah. Ali pa nam srečanje z nekom, ki ga ne bomo videli nikoli več, s svojo lepoto in poetičnostjo vzame sapo, da se zavemo: »Točno to si želim! Naj traja, kolikor hoče, najti hočem osebo, ob kateri se bom počutil/a takole – in to dolgo. Zelo dolgo.«

Katera so tista spoznanja, ki jih lahko prenesemo v svoje sedanje ali pa prihodnje odnose? Tukaj ne govorimo samo o ljubezenskem odnosu, ampak tudi o drugih.

Vsaka, čisto vsaka izkušnja nas lahko obogati. Ali znamo poiskati zlato zrno v doživetju, ki se nam je zdelo plehko, ki nas je razočaralo ali pa celo prizadelo, je stvar našega zemljevida sveta. Ali znamo občutiti hvaležnost za lepoto in silovitost doživetja, pa čeprav minljivega

Čeprav mnoge poletne romance prej ali slej izzvenijo, kakšne so možnosti, da se iz njih razvije tudi kaj globljega?

Če sodimo po bolj ali manj preverjenih raziskavah, pravzaprav sploh ne tako malo. Kar spomnite se na vse tiste znance, ki so se spoznali na dopustu, potem pa stkali resno zvezo. Vsekakor bi najin pogovor sklenila z mislijo: res, ne gojite pričakovanj! Če ste samski, vsekakor imejte pričakovanja do zveze, kakršno si želite – ne pa do človeka samega. In to velja za romance v vseh letnih časih!

Če se vas je vsebina najinega razmišljanja dotaknila, ker ste obtičali v žalovanju za odnosom, naj je bil poletna romanca ali pa kaj drugega, Jano Lavtižar lahko pokličete po telefonu 040 523 787 ali ji pišete na info@janalavtizar.com.

Avtor: Petra Petravič; Foto: canva.com