Raziskava vplivov CČN Domžale – Kamnik na reko Kamniško Bistrico

 JP CČN Domžale – Kamnik je v sodelovanju z Zavodom REVIVO izvedla neodvisno raziskavo ribje združbe Kamniške Bistrice z namenom, da preveri vpliv čistilne naprave na reko Kamniško Bistrico na območju Domžal. Raziskovalci niso mogli zanesljivo ugotoviti vzrokov za zabeleženo sestavo ribje združbe ter oceniti ekološkega stanja, vendar sklepajo, da je vpliv CČN Domžale – Kamnik na Kamniško Bistrico veliko manjši kot vpliv preštevilnih regulacij, ki so to reko preoblikovale v odtočni kanal, katerega naravna prilagodljivost in odpornost na pritiske je zaradi tega prizadeta. Obenem ugotavljajo, da je vpliv človeka na strugo prevelik, in da bo za izboljšanje ekološkega stanja Kamniške Bistrice potrebna celostna renaturacija reke in njenih pritokov. Takšen sklep potrjujejo tudi podatki Agencije Republike Slovenije za okolje, ki za obravnavani odsek kažejo zmerno ekološko stanje.

Kamniška Bistrica je največji slovenski hudournik, ki teče po dveh povsem različnih pokrajinah. V zgornjem toku je hitra in bistra gorska reka, ki vijuga po ozki, z gozdom prerasli in redko poseljeni gorski dolini. V srednjem in spodnjem toku vstopa v gosto poseljeno in urbanizirano območje Ljubljanske kotline, kjer je njen tok vklenjen v reguliran, ozek in raven kanal, zaradi česar Kamniška Bistrica v tem delu spada med ekološko najbolj degradirane vodotoke v Sloveniji. Kamniško Bistrico zgodovinsko uvrščamo med vodotoke s hitrim tokom in veliko vsebnostjo kisika. Zanje sta značilni vrsti potočna postrv in lipan, ki sta domorodni vrsti in sta se v preteklosti redno pojavljali tudi v Kamniški Bistrici. Zaradi izravnave, razširitve in številnih pregrad v strugi, ki upočasnjujejo tok, se je ribja združba reke že v preteklosti preoblikovala v združbo, ki je značilnejša za počasneje tekoče vode z nižjo vsebnostjo kisika in višjo vsebnostjo hranilnih snovi.

V preteklosti so območje onesnaževale številne komunalne odplake in izpusti iz industrijskih objektov, ki so bili večinoma neregulirani. Voda je bila pogosto umazana, je smrdela in po njej so plavale pene. Izboljšav so bili prebivalci ob Bistrici deležni šele z izgradnjo kanalizacijskega omrežja (1972–1975) in z izgradnjo Centralne čistilne naprave Domžale–Kamnik (1981), ki sta poskrbela za izboljšanje stanja vsaj z vidika obremenitve z organskimi snovmi. Čeprav se je kemijsko stanje reke izboljšalo, je zaradi različnih tehničnih regulacijskih ukrepov in splošne degradiranosti struge ter rečnih bregov, z ekološkega vidika spodnji del Kamniške Bistrice uvrščen v zmerno ekološko stanje in je kot tak bolj občutljiv tudi na ostale pritiske.

Raziskava je obsegala meritve na dveh vzorčnih mestih in na vsakem je bilo izvedeno vzorčenje ribje združbe po neškodljivi in standardizirani metodi elektro–ribolova. Na posameznem vzorčnem mestu so beležili tudi videz struge in okolice, kot so sestava sedimenta, globina vode in poraščenost brežin, ter izmerili osnovne fizikalne in kemijske dejavnike, kot so temperatura, vsebnost kisika, kislost/bazičnost in električno prevodnost vode. Ti podatki skupaj z rezultati elektro-ribolova pomagajo razumeti vzroke za opaženo sestavo ribje združbe.

Med vzorčenjem so raziskovalci v Kamniški Bistrici našli kar 23 vrst rib in 1 vrsto piškurjev. Na prvem vzorčnem mestu (nad izpustom iz CČN) so našli 13 vrst rib, od katerih so se vse, razen potočnega piškurja, pojavile tudi na drugem vzorčnem mestu, vse pa so bile domorodne. Na drugem vzorčnem mestu (pod izpustom iz CČN) so našli kar 10 vrst rib več kot na prvem, dve od teh vrst pa sta bili tujerodni (šarenka in gojena oblika krapa), torej sta v Kamniško Bistrico prišli s pomočjo človeka. Število rib je bilo na obeh vzorčnih mestih primerljivo (1106 nad in 1146 pod CČN). Zaradi velike raznolikosti živega sveta na podlagi enkrat izvedenega vzorčenja raziskovalci niso mogli zanesljivo ugotoviti vzrokov za zabeleženo sestavo ribje združbe ter oceniti ekološkega stanja, vendar sklepajo, da je vpliv CČN Domžale – Kamnik na Kamniško Bistrico veliko manjši kot vpliv preštevilnih regulacij, ki so to reko preoblikovale v odtočni kanal, katerega naravna prilagodljivost in odpornost na pritiske je zaradi tega prizadeta.

Podrobnejša analiza razlik v vrstni sestavi ribjih združb obeh vzorčnih mest opozarja na velike spremembe rečnega ekosistema kot posledice vpliva človeka. Slabo stanje ribjih združb na obeh vzročnih mestih je posledica hidro-morfoloških sprememb struge, torej preštevilnih pregrad, kamnometov in betonskih kanalov, ki onemogočajo rast obrežnih dreves in druge vegetacije ter negativno vplivajo na delovanje rečnega ekosistema. Z regulacijami ribam učinkovito uničimo življenjski prostor, torej njihova skrivališča in drstišča. Večina vrst rib zato posledično izgine oziroma njihova številčnost močno upade, v prostoru pa se naselijo bolj prilagodljive vrste, ki pa v ekosistemu ne opravljajo enakih funkcij. To je še posebej izrazito pod izpustom iz CČN, kjer reka zdaj postaja dom tujerodnim in ciprinidnim vrstam rib, ki so značilne za počasi tekoče reke z nižjo vsebnostjo kisika in je njihova prevlada posledica obstoječih pregrad. Velika pregrada je verjetno tudi vzrok, zakaj so raziskovalci pod izpustom iz CČN Domžale – Kamnik zabeležili veliko večje število vrst kot nad izpustom. Med obema vzorčnima mestoma, pri mostu v Biščah, se namreč nahaja velika pregrada, ki je neprehodna za vse vrste rib. Dolvodno od te pregrade, kjer se nahaja tudi vplivno vzorčno mesto, se vse do izliva v Savo nahaja le nekaj manjših pregrad, zato je mogoče sklepati, da so prehodne za ribe in tako omogočajo selitev rib iz Save v Kamniško Bistrico.

Avtor: JP CČN Domžale – Kamnik; Foto: arhiv Zavoda REVIVO