Preveč hrane za smeti
Znanec mi je posredoval fotografijo s smetnjakom za biološke odpadke, posneto nekje v Domžalah. Da ne bo pomote, gre za odvrženo neodprto hrano ob smetnjakih. Ne vem pa, ali je razlog za to potekel rok uporabe ali preprosto čiščenje zalog in za pripravo prostora za novo zalogo?
Po statistični analizi v Sloveniji zavržemo 13 kilogramov hrane na prebivalca letno. Ali je to veliko ali malo v primerjavi z ostalimi državami, ne vem, a je sporno na vsak način. Kako nam uspe ustvariti tak »presežek« v času krize? Razmislimo. Korona in mere, ki so ji sledile, so nas pognale v trgovine in smo spomladi nabavljali veliko več kot običajno. Iz strahu, da se bodo police s hrano izpraznile zaradi izpada proizvodnje in prekinitve pretočnosti meja in ker smo se razvadili z uvoženo hrano in ostalimi izdelki za vsakdanjo rabo. Naše proizvodne kapacitete, prilagojene zahtevam evropskega trga, so se znašle na minimalni meji, ki že dolgo ne zagotavlja naše samooskrbe. Zaslužek mora iti v pravo smer, k velikim. To dejstvo nam je vrgla v nos prav korona. Zahvalimo se ji!
Evropska unija je prinesla uvoz trgovin in ne le blaga, kar nas je, po skromnem socializmu, pognalo v pretirano potrošnjo. K temu so in še v veliki meri prispevajo reklame na katere naletimo kamorkoli se obrnemo. Zato je potrebno kar veliko samodiscipline, da bi ne zapravili več kot imamo denarja na voljo. A kaj bi denar! Saj smo opremljeni s toliko karticami, da so vse skrbi odveč – plastični denar nam dokazuje, da smo vsi bogati toliko, kolikor imamo kartic in ne denarja v denarnici. Saj vemo, da trenutek poravnave zapravljenega imaginarnega denarja pride konec meseca – takrat za marsikoga nastopi velika stiska, a jo ob najemu potrošniškega kredita nekako potisnemo v nezavedno. Do naslednjega meseca.
Strokovnjaki svetujejo, da v nakupe gremo s seznami in se jih v trgovini tudi držimo. Nekateri to tudi počnejo. Vsaj tako menim, ko tu in tam najdem kak izgubljen listek z na roko napisanimi potrebščinami. Drug nasvet pa je, da se izogibamo količinskim akcijskim popustom. Z njimi ne privarčujemo temveč se, zopet zaradi varčevanja!, preobjedamo. Začaran krog v katerega zlahka pademo, a vse to je dobro premišljena strategija lastnikov trgovin.
Težko je biti pameten, zmeren potrošnik. Težko je, a ni nemogoče. BTC je pred kratkim oglaševal na jumbo plakatih svojo ponudbo z besedami, da je na morju vroče, hribi so daleč, zato je nakupovanje pri njih najboljša izbira. Tudi ob nedeljah. In smo zopet tam – ko na eni strani z referendumi glasujemo za zaprtje teh mest potrošniške pregrehe, po drugi strani pa svoj prosti čas preživljamo med policami in v trgovskih kavarnicah. Če ne bi obiskovali trgovin ob nedeljah in bi se mi sami tako odločili, bi ne rabili referenduma za to, da bi trgovcem in trgovkam (tudi sebi) privoščili en dan nepotrošniškega življenja doma ali v naravi. Pa tudi lastniki le teh bi jih sami zaprli, ker se jim račun preprosto ne bi izšel. Tako pa se igramo mačke in miši in se, mi sami, obnašamo kot neuki otroci, ki jih je treba podučiti, kaj je za njih dobro in kaj ne. Učitelji so, se ve, različnih pristopov in mnenj. Predvsem pa interesov.
Dober nakup je le tisti, ki smo ga prej pretehtali in nam osebno prinaša koristi – naj bo to vsakodnevna uporabna vrednost ali, včasih, le užitek. Če užitek postane navada, potem ga ni več.
Avtorica: Mimi Šegina
