Ko padajo dežne kaplje, je na cesti do Gorjuše čas za svatovsko pot

Ob prvih otoplitvah in prvih deževnih dneh, se dvoživke podajo na svoja mrestišča, kjer odložijo jajca. Na poti do tja, pa jim na pomoč priskočijo prostovoljci, ki v večernih urah, oboroženi s svetilkami in vedri v rokah, žabam pomagajo čez cesto na odsekih, ki so še posebej problematični.

Po opažanjih naše sogovornice Nike Hrabar, biologinje, naravovarstvenice in prostovoljke iz Domžal, je »eden izmed problematičnih odsekov tudi cesta od skakalnice Ihan, ki vodi mimo Grada Krumperk vse tja do Gorjuše, kjer pogosto prihaja do povoženj žab. Včasih so dvoživke pričele s selitvijo že februarja in jo zaključile konec marca, letos pa se bo zaradi minule suše vse zamaknilo. Prav tako pričakujemo, da se bodo krastače in pa rjave žabe, ki sicer s selitvijo začnejo prve, še nekaj časa selile. Pridružile so se jim že tudi zelene žabe in pupki, ki se bodo selili še celo pomlad.”

Po izobrazbi ste biologinja in prepričana sem, da tudi po duši velika ljubiteljica narave. Če dodava še poklicno deformacijo, ki v dobršni meri pripomore k prepoznavanju pojavov, katerim morebiti drugi ne namenjamo tolikšne pozornosti, kaj ste opazili in je pritegnilo Vašo pozornost?

Ko sem se zaradi spleta okoliščin začela voziti pogosteje po cesti Krumperk, sem opazila, da je ta odsek ceste kar problematičen, predvsem v večernih urah, ko se žabe odpravijo na pot. Opazila sem, da so bile dvoživke pogosto povožene na cesti. Odločila sem se, da moram nekaj narediti. Lotila sem se reševanja žab in k sodelovanju povabila tudi prijatelje. Nato smo se povezali še z društvom TERRA ANIMA (društvo za poglobljeno ekologijo) iz Radomelj, ki postavljajo ograjo.

Vedno več je tudi cest, asfaltiranih cest, s čimer se stopnjujejo povozi živali.

Tudi v Domžalah se vedno več nasipava in izsušuje mrastišča, mlake, s čimer žabe izgubljajo svoj življenjski prostor. Konkretno se to dogaja tudi nasproti skakalnice, kjer se odlaga in nasipava. Tam so celi kupi peska in parkirišče za tovornjake. Na tovrstni način izginja vedno več mokrotnih površin, mokrišč, ki jih žabe nujno potrebujejo za svoj življenjski krog.

Spomladi, ko pade mrak, se žabe odpravijo iz gozda in pot nadaljujejo čez cesto proti mokriščem. Namenjene so tja, kjer je stoječa voda, močvirno jevševje in potoki. Tam odložijo jajca in se nato vrnejo nazaj. Na poti do tja in nazaj pa jih čaka prečkanje ceste, kjer se dogajajo povozi. Takšno selitev imajo krastače in pa rjave žabe, medtem, ko so zelene žabe mnogo bolj vezane na vodo, zato spomladi in poleti kar ostanejo ob njej.

Problematičen odsek je tudi v Rovah pri Radomljah, natančneje pri ribniku Černelo. Tam so že postavljeni podhodi za žabe, ki skupaj z ograjami pomenijo dolgoročno rešitev. Podhodi na primeren način usmerjajo žabe pod cesto, da lahko le te varno prečkajo cesto pod cesto in nadaljujejo pot do mrestišč.

Prostovoljci, ki selimo žabe … to je kratkoročna rešitev. Podhodi s stalnimi ograjami so dolgoročna rešitev.

Nam je pa na pomoč priskočila tudi občina Domžale, ki je prispevala del ograje, drugi del ograje pa je prispeval Zavod Republike Slovenije za varstvo narave. Tako smo postavili 200 m ograje, ki pa je kot že rečeno, zgolj začasna rešitev.

Ob tem bi pa rada opozorila in prosila starše, ki se bodo odločili nas obiskat z otroci, naj pazijo, da se otroci zadržujejo za ograjo in naj raje sami nosijo žabe čez cesto. Pri tem pa naj bodo pozorni na voznike, saj niso vsi vozniki obzirni do prenašanja žab.

So kakšni posebni prijemi, morebiti določena postavitev vedra, ki nam lahko pomaga, da žabo lažje »ujamemo«?

Zaradi lastne varnosti je dobro imeti s seboj odsevni jopič, svetilko in vedro. Rjave žabe so hitrejše, skačejo in potrebno jih je uloviti. Pomembno je, da se jih nežno prime ter kar se da hitro položi v vedro in nato čim prej na drugi strani ceste izpusti, da same nadaljujejo svojo pot.

Krastače so zelo počasne in bolj hodijo, kot skačejo. Prav tako jih je potrebno nežno prijeti v roke, (nekateri jih zaradi strahu raje primejo z rokavicami), jih položiti v vedro in odnesti čez cesto nekaj metrov stran od roba, kjer se jih znova prime in počasi spusti, da sama nadaljuje pot do vode.

Reakcije ljudi ob pogledu na žabe so različne. Eni se jih bojijo, drugi nanje gledajo precej skeptično, tretjim je ob pogledu nanje neprijetno, četrtim se lahko zdijo celo »sluzaste« in se jim zato raje izognejo. Kako priskočite na pomoč tistim, ki si želijo pridružiti in pomagati, vendar imajo ob tem določene zadržke?

Marsikdo je že pristopil do mene in me vprašal o žabah. Takrat sem žabo ujela in jim omogočila, da so jo lahko sami potipali, jo pobožali po hrbtu in tako kaj hitro ugotovili, da to ni nič kaj takšnega. Da niso vse sluzaste, ampak npr. krastače imajo suho kožo, so sicer mrzle, vendar čisto prijetne za prijet.

Skušam si predstavljat povsem instinktivno človeško reakcijo ob dotiku z žabo. V trenutku, ko jo držiš v rokah in se le ta začne premikat, morebiti celo skuša skočit, etc.

Zato je vsekakor bolje, da se žabo kar se da hitro položi v vedro. V kolikor bi jo čez cesto nosili na roke, bi lahko padla, se poškodovala, etc.

Vedno opozarjam, da je potrebno biti previden, kajti gre za povsem prostovoljno prenašanje žab čez cesto. Vsekakor z veseljem sprejmemo medse prostovoljce, ki bi želeli pomagati. Lepo vabljeni tudi otroci v spremstvu staršev, ki bi si želeli pobliže spoznati žabe in jim pomagati varno čez cesto do najbližje vode.

V večernih urah, ko se stemni, kar je v tem času nekje okoli 19.30 ure, prostovoljci pričnemo s pobiranjem žab ob cesti, katere nato v vedrih nesemo čez cesto. Res je pomembno, da se nam prostovoljci pridružijo v »začetnem« času, saj je žab takrat največ. Kasneje, ko se malo bolj umiri in lahko žabe tudi same nadaljujejo pot. Pomembno je, da se pobere in čez cesto prenese čim več žab. Vse skupaj pa traja približno dve uri.

Po napovedih, naj bi bil pred nami precej hladen vikend, morebiti celo sneg, kar pa žabam vsekakor ni všeč. V kolikor pride do ohladitve, se žabe skrijejo, tudi pod listjem ali se zakopljejo v zemljo in počakajo. Vsekakor pričakujemo, da bo prehod žab trajal vsaj še štirinajst dni, oziroma morebiti celo še tri tedne.

Avtorica: Petra Petravič, Foto: Nika Hrabar in Katja Jovanov