Reportaža: Pot pitne vode, ki prihaja v naša stanovanja

Brez vode ni življenja, brez pitne vode iz pipe pa bi bilo za nas življenje precej drugačno. Včasih so ljudje vodo za pitje in kuhanje nosili iz vodnjakov. Iz globokega jaška so s pomočjo vrvi in vedra zajemali pitno vodo. To si danes težko predstavljamo, saj pitna voda teče iz pip v naših domovih, kadar koli si to zaželimo. Skoraj vsa poseljena območja v Sloveniji so namreč prepredena z vodovodnimi cevmi, ki omogočajo stalno dobavo pitne vode do naših domov.

Voda je dragocena dobrina. Se tega zavedamo? Zagotovo ne dovolj! Tega se veliko bolj zavedajo tisti ljudje, ki čutijo pomanjkanje, zato je vsaka kapljica vode za njih dragocenost. Slovenci imamo to srečo, da v naše pipe priteka čista pitna voda, kar je za večino nekaj samoumevnega, malo manj se pa zavedamo, da je za ta privilegij, ki ga imamo na voljo 24 ur na dan, potreben določen sistem. Ta sistem je potrebno redno vzdrževati in obnavljati. Le tako nam bo ta dobrina na voljo tudi v bližnji prihodnosti, v nasprotnem primeru se lahko od tega poslovimo. Da bi izgubili ta privilegij, se zagotovo ne želi nihče. Kajne?

Ob mednarodnem dnevu voda, smo obiskali sektor vodovod v Javnem komunalnem podjetju Prodnik

V počastitev mednarodnega dneva voda, ki ga obeležujemo 22. marca, smo se podali na obisk v Javno komunalno podjetje Prodnik, kjer so nam pokazali, kako poteka oskrba s pitno vodo in odvajanje vode. V Domžalah, Trzinu, Mengšu, Lukovici in Moravčah imamo vsak trenutek na voljo kakovostno in neoporečno vodo s katero se lahko odžejamo vsak trenutek. Za takšno vodo, ki nam je na voljo štiriindvajset ur na dan skrbijo zaposleni na Prodniku, ki se zavedajo pomembnosti te dobrine in svoje delo opravljajo vestno in s ponosom.

Po poti pitne vode, ki prihaja v naša stanovanja

Ker nas je zanimalo, po kakšni poti prihaja pitna voda v naša stanovanja, smo se podali na teren z Boštjanom Novakom, pomočnikom vodje sektorja vodovod in vodjo vzdrževanja vodovodnih in kanalizacijskih objektov v Javnem komunalnem podjetju Prodnik. Skupaj smo si najprej ogledali črpališča pitne vode na mengeško-domžalskem polju, v nadaljevanju vodohrana na Šumberku, kjer se nahajajo veliki vodni zbiralniki, podobni bazenom, iz katerih gre voda nato do uporabnikov v Domžalah s širšo okolico in Trzinu, za zaključek pa smo si ogledali še daljinski nadzor oziroma telemetrijo, ki se nahaja na sedežu Prodnika, ki omogoča nadzorovanje večine objektov tako na vodovodnem kot tudi na kanalizacijskem omrežju in omogoča hitro ukrepanje v primeru okvare.

Kje in kako dobimo pitno vodo?

Največji vir pitne vode na našem območju je vodonosnik mengeško-domžalskega polja. Na globini med približno 40 in 100 m pod površjem se v peščeno prodnih plasteh zbirajo velike količine podzemne vode. Za uporabo te vode se v zemljo izvrta vrtine ali vodnjake, v katere so vstavljene cevi z drobnimi odprtinami, skozi katere prehaja voda, hkrati pa onemogočajo vstop drobnim delcem. V cevi je nameščena črpalka, ki vodo izčrpa na površje, zato objektu, kjer se črpa podzemna voda, pravimo črpališče. Po besedah Novaka se vrtina nahaja na globini vodonosnika, kjer je voda zaščitena pred morebitnimi negativnimi vplivi s površja, zato je načrpana voda v običajnih okoliščinah odlične kakovosti in lahko steče v vodovodno omrežje in naše domove brez dodatnih tehnoloških postopkov.

“Da pa vode v naših domovih v nobenem trenutku ne zmanjka, poskrbimo z vodohrani. To so veliki vodni zbiralniki, podobni bazenom, ki so postavljeni na hribu in uravnavajo nihanja v porabi pitne vode. Ponoči je poraba vode manjša, zato vodo iz črpališč s pomočjo visokega tlaka črpamo v višje ležeče vodohrane. Podnevi, ko je poraba vode večja, pa poleg načrpane vode iz črpališč, voda iz vodohranov zaradi sile teže po ceveh priteka do hiš in drugih objektov. Poleg tega vodohrani zagotavljajo zadostno količino vode tudi za primere požarov,” nam je o funkciji vodohranov povedal Novak.

Hišno vodovodno omrežje

Iz javnega vodovodnega omrežja voda priteče do hiše preko hišnega priključka, ki je cev manjšega premera. Med javnim in hišnim vodovodnim omrežjem je vedno vgrajen vodomerni jašek z vodomerom, ki meri, koliko vode smo porabili.

Pitna voda iz javnega vodovoda je strogo nadzorovana

Ker je pitna voda za naše zdravje ključnega pomena, je po besedah Novaka zato treba ves čas skrbno nadzorovati njeno kakovost: “Vzorce pitne vode redno pregledujejo strokovnjaki v laboratorijih, ki ugotavljajo, ali je voda ustrezna za uporabo. Kakšna voda priteče iz pipe pa je odvisno tudi od hišnega vodovodnega sistema, za katerega morajo ustrezno skrbeti lastniki.”

Po uporabi pitna voda postane komunalna odpadna voda

Ko vodo uporabimo, odteka skozi odtoke v hišah preko kanalizacijskega priključka v kanalizacijsko omrežje. Kanalizacijsko omrežje predstavlja sistem cevovodov in številnih naprav, ki pomagajo pri odvajanju vode.

“Kanalizacijski sistem na našem območju je pretežno gravitacijski, kar pomeni, da za odvajanje odpadne vode izkoriščamo silo teže, saj voda teče navzdol proti nižje ležečim predelom. Kjer se voda spusti prenizko, jo s posebnimi črpalkami dvignemo na višji nivo, od koder ponovno gravitacijsko teče naprej. Po ceveh komunalna odpadna voda teče proti zbiralnikom ob Kamniški Bistrici, na njeni poti pa se ji takrat, ko dežuje, ponekod pridruži tudi padavinska voda. Tam so postavljeni razbremenilniki, iz katerih ob nalivih del močno razredčene odpadne vode odteče v vodotoke, onesnažena odpadna voda pa teče naprej po kanalizacijskem omrežju. Odpadna voda po ceveh potuje do čistilne naprave, kjer je očiščena do te mere, da se brez škodljivih vplivov vrne v njeno naravno okolje, v vodotoke,” je o kanalizacijskem sistemu na našem območju povedal Novak.

Kjer pa javna kanalizacija ni zgrajena, odpadna voda iz hiš odteka v male komunalne čistilne naprave ali greznice. Vsebino iz greznic in malih čistilnih naprav se s posebnim delovnim vozilom izčrpa in odpelje na čiščenje na čistilno napravo.

Za čisto pitno vodo in urejeno odvajanje odpadne vode je potrebno skrbeti vsak dan, 24 ur na dan

Strokovnjaki v Javnem komunalnem podjetju Prodnik vsak dan skrbijo za brezhibno delovanje več kot 400 km vodovodnega omrežja z več kot 100 vodovodnimi objekti (črpališči, vodohrani …), na katerega je priključenih več kot 14.000 hišnih priključkov, ki s pitno vodo oskrbujejo približno 60.000 ljudi. Poleg tega za zagotavljane varnega in čistega okolja redno pregledujejo in čistijo cevovode kanalizacijskega omrežja, ki obsega dobrih 300 km, in skrbijo za več kot 70 kanalizacijskih črpališč in razbremenilnih objektov, ki pomagajo pri odvajanju odpadne vode.

“Poleg rednega vzdrževanja pa je potrebno tudi investicijsko vzdrževanje, zato je treba sistematično načrtovati in izvajati obnove obeh omrežij, saj imajo tudi ti cevovodi določeno življenjsko dobo”, pojasni Novak.

Ob tem za boljši nadzor nad delovanjem obeh sistemov uporabljajo tudi sistem daljinskega nadzora oziroma telemetrijo. Večina vodohranov, vodovodnih in kanalizacijskih črpališč je namreč povezanih s sistemom, ki na daljavo spremlja njihovo delovanje in tako omogoča hitro ukrepanje v primeru okvare.

Terenski ogled, kjer smo si v živo ogledali sistem poti pitne vode, ki priteka v naša stanovanja, nam je omogočil čisto nov pogled, predvsem pa dejstvo, da čista pitna voda, ki priteče iz naših pip, ni nekaj samoumevnega. Za to, da pijem zdravo in neoporečno vodo skrbijo vestni in zanesljivi ljudje in to štiriindvajset ur na dan. In prav je, da se teh ljudi, ki skrbijo, da imamo pitno vodo vedno na razpolago, spomnimo vsakokrat, ko odpremo pipo in ne samo takrat, ko nam poči cev …

Ali ste vedeli?

Danes imamo na Zemlji enake količine vode kot smo jo imeli pred tisočletji, vendar zaradi naraščanja svetovnega prebivalstva, prekomerne potrošnje in vse večjega onesnaževanja postajajo zaloge pitne vode vse bolj omejene. V večjem delu sveta tako uporabljamo več vode kot se jo sploh lahko obnovi naravno. Po podatkih mednarodne mreže Water Footprint Network vsak od nas porabi 5.000 litrov vode na dan, kar je enako velikosti manjšega bazena. Pri tem največ vode porabimo s potrošnjo živil in dobrin.

Avtor: Miha Ulčar; Foto: Karin Božič Zupančič