Poslovila se je nepozabna športnica Ela Košir

Pritekla je v cilj, v spominih na mladost naredila preval, se poklonila ob zaključku imenitne vaje na gredi; pohvalila enkrat mlajše, drugič starejše rekreativce, ki so pod njenim vodstvom zaključili uro telovadbe v TVD Partizan ali Društvu Lipa Domžale; oddala zapisnik enega od sojenj na tekmovanjih Atletskega kluba Domžale, še enkrat pohvalila otroke s posebnimi potrebami, kako dobro so telovadili in se poslovila . . .

Vse to in še več je bila naša Ela, uradno Gabrijela Košir, Domžalčanka, od katere se v teh dneh poslavljamo. Športnica vse svoje življenje, od nog do glave, skromna, prijazna, prijateljska, srčna pa tudi stroga, predana športu in rekreaciji tudi na svoji delovni poti, ki jo je kot učiteljica telovadbe preživela v Osnovni šoli Domžale. Za svoje delo je prejela številna priznanja, med njimi tudi zlato plaketo Občine Domžale ter najvišje priznanje Zavoda za šport in rekreacijo Domžale.

90. rojstni dan naše Ele smo praznovali letos in se spominjali 22. februarja 1930, ko se je rodila v znani domžalski slamnikarski družini. Oče Karol Košir, prihajal je iz številne revne družine, in mama Fanika, iz premožne Cerarjeve družine, znane po slamnikarski obrti, sta se zaljubila in kljub oviram ustvarila toplo zavetje štirim otrokom, hkrati pa s pridnostjo ustvarila pravo slamnikarsko obrtno delavnico. Ela je bila najmlajša. Otroci so pridno obiskovali šolo, pomagali v delavnici, največkrat že pred odhodom v šolo. Gospa Ela se je rada spominja otroštva in mladosti, ko so se na njihovem dvorišču zbirali mladi  in je odmeval vrišč ob različnih igrah. Kljub prizadevnemu in pridnemu delu so Koširjevi živeli skromno. Življenje je bilo še težje, ko je sestra zaradi bolezni ostala nepokretna, Eli pa je kmalu umrla mama. Mlada Ela je tako morala poskrbeti za gospodinjstvo in očeta. Kljub napornemu delu je končala nižjo gimnazijo in si z veliko truda kot izredna študentka uresničila največjo željo – končala je fizkulturno šolo in postala učiteljica telovadbe.

Hkrati pa je, kjer je le mogla, pomagala v društvih. Tako je ustanovna in kasneje častna članica TVD Partizan Domžale, v katerem je prehodila pot od pionirke do voditeljice in načelnice, zanj tekmovala in leta skrbela za rekreacijo. Posebej rada se je spominjala povojnih let in neverjetnega elana prostovoljcev pri gradnji in obnovi porušenih objektov, predvsem športnih, pa tudi državnega prvenstva v atletskem mnogoboju v letu 1948 v Beogradu, kjer je domžalska ekipa osvojila prvo mesto. Rada je bila gimnastičarka, uspešna na vseh orodjih, pa tudi mentorica deklet, ki jim je posredovala svoje znanje. Lepi so spomini na košarko, tudi odbojko, številne smučarske tečaje. Kar 35 let je učila generacije učencev nekdanje I. OŠ, danes Osnovne šole Domžale, Učencem ni posredovala le športnih znanj, temveč jim je mnogokrat pomagala pri premagovanju težav na življenjskih poteh. Je ustanovna članica Atletskega kluba Domžale, dolgoletna atletska sodnica, posebej rada se spominja vodenja atletske sekcije Društva duševno prizadetih Domžale – Kamnik. Toliko veselja in ponosa nad uspehi ni srečala nikjer. V jeseni življenja je v okviru Univerze za tretje življenjsko obdobje – Društva Lipa Domžale, katerega častna članica je, položila temelje za športno in rekreativno dejavnost članov ter bila dolgoletna mentorica športne gimnastike in kolesarjenja.

Vedno prijazna gospa, velikokrat smo jo lahko v Domžalah srečali na kolesu, ki so se ji ob pogovoru o športu in rekreaciji vedno zasvetile oči, se je poslovila. Pogrešali jo bomo. Pogrešali vsi, ki smo bili kadarkoli deležni njene pomoči, pozornosti, nasvetov, predlogov, ustvarjalnosti, skrbi in ljubezni. Hvala, draga Ela, za vse, kar si nam podarila. Vse ostaja v naših spomin in kadarkoli se bomo v naši občini, posebej v društvih, ki si jim dala vse, kar si mogla, pogovarjali o zgodovini ali sedanjosti športa in rekreacije, boš med nami spet ti – vedno.

Vera Vojska