Poletje je čas brezskrbnih sprehodov, toplih sončnih dni in zelenih travnikov, kjer veseli kužki sproščeno tekajo naokrog. A za številnimi travnatimi površinami se skriva manj znana nevarnost, ki lahko našim štirinožnim prijateljem hitro povzroči precejšnje nevšečnosti – drobni, ostri travni klasi.
Ne gre za običajno grizljanje travice, ki ga psi včasih počnejo, temveč za resnično težavo, ko se klas zatakne na občutljivih delih telesa: v uho, nos, med prste ali celo v grlo.
Najpogostejša mesta, kjer se klasi zataknejo:
Ušesa:
Pri psih z daljšo dlako okoli ušes so ti posebej izpostavljeni. Če pes nenadoma začne intenzivno stresati z glavo ali drgniti uho ob tla, je to lahko znak, da se je v ušesu zataknil klas.
Nos:
Med vohljanjem po travi se klas lahko ujame v nosno votlino. Posledice so pogosto kihanje, smrkanje in vnetje, kar psa močno vznemiri.
Tačke:
Pogosta in pogosto spregledana težava. Klas se lahko zapiči med blazinice na tačkah ali med prste, kar povzroča šepanje, lizanje in grizenje tačke.
Grlo in prebavila:
Nekateri psi pojedo travo iz dolgčasa ali zaradi želodčnih težav. Dolgi, trdi klasi pa se lahko zataknejo v grlu ali povzročijo prebavne motnje. Še posebej nevarne so trave, ki so bile škropljene s pesticidi ali herbicidi, saj lahko vodijo v zastrupitev.
Kaj lahko storimo skrbniki?
-
V času bujnega cvetenja trav (aprila do avgusta) se izogibajte območjem z visoko travo, zlasti tam, kjer raste divji ječmen – eden najpogostejših povzročiteljev težav.
-
Po vsakem sprehodu psa temeljito preglejte, posebej ušesa, tačke in nos.
-
Dolgodlake pse redno krtačite, da zmanjšate možnost, da se klasi ujamejo v dlako.
-
Če opazite znake nelagodja, kot so tresenje z glavo, kihanje ali šepanje, ne odstranjujte klasa sami – poiščite pomoč veterinarja, ki ima ustrezno opremo in izkušnje.
Trave so običajno nekaj, čemur ne posvečamo posebne pozornosti, a pri psih lahko povzročijo resne in boleče zaplete. Z malo več previdnosti lahko poskrbimo, da bodo poletni dnevi ostali brezskrbni tako za nas kot za naše kosmatince.
Vir: Uredništvo Pes moj prijatelj