Zlata čelada Silva Habata iz Trzina – biografija o edinem slovenskem dirkaču, ki je kadarkoli nastopal v najmočnejšem moto razredu

Slovenska literatura o motociklističnih dirkah in motociklističnih dirkačih je bogatejša za knjigo Zlata čelada s podnaslovom: Silvo Habat: biografija dirkača. Zasnoval, napisal in uredil jo je Mitja Gustinčič, založnik pa je družba Habat d.o.o..

Te dni je izšla enkratna športna knjiga Zlata čelada, biografija o edinem slovenskem dirkaču, ki je kadarkoli nastopal v najmočnejšem moto razredu. V knjigi tako razkrivajo zgodbe, ki so se dogajale za zaprtimi vrati dirkaškega paddocka, tudi jugoslovanskega. Ker se je kariera Silva Habata odvijala v 80ih letih prejšnjega stoletja, se knjiga dotika tudi takratne ureditve in načina življenja v socializmu, v t. i. Vzhodnem bloku. S ponosom lahko rečemo, da je za Silvom Habatom bogata in slikovita dirkaška kariera v najprestižnejšem razredu GP500, današnji MotoGP v letih 1987 in 1988.

Silvo se je od nekdaj zanimal za motošport in svoje želje po tekmovanju je uresničil v začetku 80ih let, pri poznih 28ih letih, ko si je kupil prvi dirkalni motor. Med leti 1984 in 1986 je osvojil 3 naslove jugoslovanskega prvaka v razredu 250ccm in s tem tudi najvišje priznanje AMZJ v motošportu: Zlato čelado. Vedno je strmel višje in višje, zato si je v letu 1987 zadal za mnoge neuresničljiv cilj: tekmovati na najvišjem nivoju svetovnega motociklizma. Pred njim na prostoru nekdanje Jugoslavije ni bilo še nikogar, ki bi si to drznil in zmogel. Mnogi niso verjeli vanj, sam vase pa je verjel in cilj tudi uresničil.

Predstavitev knjige Zlata čelada je potekala, 27. maja 2021, pred Kulturnim domom v Trzinu. Prireditev, ki jo je vodil moderator Oto Fratek, je privabila veliko obiskovalcev, ki so bili kljub močnemu nalivu pod šotorsko streho deležni izjemne predstavitve. Zbralo se je namreč veliko njegovih prijateljev iz takratnega moto športa, slikar Veljko Jukič, ki se je skupaj s Habatom vozil z dirke na dirko in ovekovečal trenutke na tekmah. Ravno Jukičevih slik, ki jih je v knjigi veliko, je precej v tej izjemni avtobiografiji. Na predstavitvi so bile tudi mične hostese, prišel pa je tudi župan Občine Trzin Peter Ložar, ki je povedal nekaj besed. Ob predstavitvi knjige se je zvrstilo kar nekaj govorcev, med njimi generalni sekretar AMZS-ja mag. Jure Kostanjšek, spremljevalca in mehanika na dirkah Franc Žabnikar in Samo Gustinčič ter kar nekaj nekdanjih dirkačev z Grobnika, pred objektiv pa so se postavili tudi njegovi otroci.

Kot je na predstavitvi knjige Zlata čelada dejal Silvo Habat, ga je pleskarski poklic naredil jeklenega. Tega pa njegovi konkurenti z državnega prvenstva niso vedeli ali pa niso razumeli. Utrujenosti ni nikoli čutil. Tudi v dvajsetem krogu je bil enako svež kot v prvem krogu dirke. Verjetno prav zato ni pogosto padal z motorjem. In veliko več: “Čutil sem, da moram na dirke v tujino, da bom le tako videl, slišal in izkusil več. Kadar gre dirkaču dobro na domačem prvenstvu, ga to lahko gladko uspava v samozadovoljstvu. Dirkač mora na še zahtevnejšo dirko! Le tako vidi, kaj realno zmore, kaj pomeni, kam paše.”

Silvo je tako ocenjeval svoje rezultate. Pomeril se je s tistimi, ki so bili vsaj na papirju hitrejši. Silvo nam v svoji biografiji zaupa veliko podatkov iz zakulisja sveta moto dirk. Takih, ki bodo pri srcu poznavalcem. In hudo zanimivi vsem ostalim, saj je knjiga napisana v enostavnem jeziku. Tu je nekaj zapisov:

“NSR250 je bila najhitrejši motocikel v razredu. Tovarniški tehniki in neodvisni merilci so z radarsko pištolo namerili 278 km/h. To je bilo več kot so zmogli motorji večine privatarjev v 500 GP!” “Razbijali smo si glavo, kako urediti motorju domovinsko pravico. Če bi ga uradno uvozili v Jugoslavijo, bi bilo treba od cene 130.000 mark plačati 75 odstotkov dinarskih dajatev. Si predstavljaš kako je bilo v Jugi?”

“Jaz sem se iz notranjega občutka zavedal, da moram biti telesno dobro pripravljen. Pa saj to je logično. Če je inženir naredil najboljše, ko je konstruiral dirkalni motor, ne more biti dirkač najšibkejši člen …” “Če je dirkač dal malo-malo preveč plina, je guma sunkovito zdrsnila, spet zagrabila in že je opletajoči motocikel dirkača pljunil visoko v zrak, …” “Jasno, da me je potegnilo tja gor. Na dirko sva šla sama z ženo Heleno. Motor, ki ga je doma Žabnikar dobro pregledal, sem počil v kombi in sva šla. “Brat Janez me je od prve sezone naprej pogosto spremljal na dirke in mi je bil v velikansko pomoč. Ni cincav človek. Če je bilo treba najti kakšen podatek, je šel potrkat na vrata tudi k svetovnemu prvaku.” “V nedeljo me je čakala dirka, dolga 29 krogov. V mokrem smo se odpravljali na štart. Meni je vlogo hostese z dežnikom igral brat Janez, …”

“Helena se je tudi kot asistent na dirkah dobro znašla, je ženska od akcije. Oblekla je mehanikarski kombinezon in je v moje dirkanje dala zraven dve roki …” “Jaz sem bil fizično zelo dobro pripravljen in največ dirkačev sem polovil ravno v zadnjih petih ali osmih krogih dirke, ko so nekateri začeli dihati na škrge …” “Če kaj spremljate dirke danes, dirkači govorijo povsem enake reči. Nekaj sezon zapored se je Rossi pritoževal, da Yamahin okvir ni v redu. Tudi takrat so dirkači na tovarniške inženirje izvajali pritisk, da bi še več in še bolj razmišljali. Danes je enako.” “Danes trenerji dirkačev govorijo o vajah za stabilizacijo telesa. Jaz sem te vaje delal vsak dan nezavedno, ko sem kot malar po deset ur dnevno stal na lestvi in se z rokami stegoval, vlekel mačka, čopič ali gladilko.”

Knjiga ima 272 strani in veliko slikovnega materiala ter opisuje zakulisje dirkanja in dogajanja nekoč, o časih, ki niso vsakomur na dosegu. Razkrivajo zgodbe, ki so se dogajale za zaprtimi vrati dirkaškega paddocka, tudi jugoslovanskega. Ker se je Silvova kariera odvijala v 80ih letih prejšnjega stoletja, se knjiga dotika tudi takratne ureditve in načina življenja v socializmu, v t. i. Vzhodnem bloku.

Ob koncu predstavitve knjige Zlata čelada so Silvu Habatu pripeljali repliko motorja, ki ga je vozil, ko je osvajal svoje lovorike. To je bilo zanj prav posebno presenečenje ob predstavitvi njegove biografije.

Avtor: Miro Pivar; Foto, video: Miro Pivar