Šestindevetdeset jih šteje in kaj potem nam pravi?

Papež Frančišek je leta 2021 določil, da se vsako leto četrto nedeljo v juliju praznuje kot svetovni dan starih staršev in ostarelih. Letos je bila to nedelja 28. julija 2024. Takrat so se po domače pri Matijevih, drugače pa pri Vilarjevih v Dobu, zbrali pod kozolcem otroci, vnuki in vnukinje ter pravnuki in pravnukinje. Manjkali niso niti sosedje, prijatelji in sorodniki iz Kastava, saj toliko let le ne štejejo mnogi.

V svojem življenju je doživela mnogo sprememb, od sprememb na kmetiji do izgube moža. Kljub temu je oporo našla v molitvi, branju in pogovoru z obiskovalci. In slednjih ni malo. Njeno zaupanje v otroke je prineslo številne spremembe – od kmetije, ki je imela krave, do gob, piščancev, konj in v zadnjem času travnatih površin. Vedno je zaupala svojim otrokom in jih spodbujala z besedami, da če menijo, da bo bolje, naj storijo tako, kot so si zadali. Kljub številnim letom je še vedno na tekočem z dogodki v Dobu, v občini in po svetu. Telesno pripravljenost vzdržuje z rednimi sprehodi okoli domačije, tako dopoldne kot popoldne, če le vreme dopušča. Čeprav sama več ne skrbi za rože, se njen pogled še vedno ustavi na njih, ob tem pa doda tudi kakšno pikro pripombo glede vzdrževanja.

Tokratno srečanje je bilo srečanje številnih generacij in obujanje spominov, katerih ni malo. Spomine je obujala še nekaj dni po slavju, saj se je v nedeljo toliko dogajalo, da je bilo vredno malo pobrskati po spominu in si misliti, kako veselo bo šele čez eno leto. ”Živeti do sto, živeti do sto,” lepo poje Bijelo dugme, mi pa rečemo samo: ”Bog te živi, Marica, da doživiš sto!”

Avtor: DJD; Foto: DJD