Lobodov Polde iz Homca jih je dopolnil 80

Na homškem hribu cerkvica stoji, pod njim pa Lobodov Polde že natanko 80 let živi. Homčana s srcem, ki že od malih nog za gasilstvo živi, so na predvečer častitljive obletnice obiskali homški gasilci, ki so ga pošteno zalili, kot se spodobi za takšen jubilej. Za piko na »i« pa so poskrbeli pevci Moškega pevskega zbora Lira iz Kamnika, ki so mu zapeli nekaj domačih, tako da je bilo Poldetovo praznovanje gasilsko – pevsko obarvano.

Zavijanje siren na gasilskih vozilih včeraj zvečer je nakazovalo, da se na Homcu nekaj dogaja. Ni bil požar, pa tudi kakšna druga intervencija ne. Polde Loboda iz Homca danes praznuje častitljivih 80 let, zato so ga na predvečer praznovanja obiskali gasilci PGD Homec, da mu voščijo in mu zaželijo še na mnoga leta. Kot je običaj ob takšnih obletnicah, so mu najprej zalili domačijo, nato so sledila voščila, v dar pa so mu izročili tudi kipec svetega Florjana, zavetnika gasilcev. Polde je namreč že od majhnih nog aktiven gasilec. V homško gasilsko društvo se je pridružil leta 1948. Vsa ta leta je vedno rad priskočil na pomoč, kadar je bilo potrebno. Prav tako se je vedno udeleževal gasilskih tekmovanj, zadnja leta tudi kot gasilski veteran. Da pa je bilo praznovanje obarvano tudi pevsko, so poskrbeli člani Moškega pevskega zbora Lira iz Kamnika, katerega član je Poldetov sin Marjan.

Ker je Polde že od malih nog gasilec od glave do pet, ni čisto nič čudno, da je ljubezen svojega življenja in seveda svojo bodočo ženo Peterlinovo Ani iz Preserij spoznal na gasilski veselici v Homcu. V zakonu so se jim rodili štirje otroci: Boštjan, Marjan, Andreja in Marta. Imata pa že 13 vnukov in vnukinj, tako da jima družbe nikoli ne manjka. Vsa leta do upokojitve je Polde hodil v službo v Stol. Dela doma pa tudi nikoli ni zmanjkalo, saj sta imela z ženo svoje dni tudi manjšo kmetijo.

Rodbina Lobodovih, tudi hišno ime nosi Pr` Lobodovih, je na Homcu prisotna že več stoletij. Iz te rodbine izhaja tudi znani akademski kipar Peter Loboda. Po pripovedovanju Poldeta, se je ta v času svojega življenja Peter vedno rad vračal na Homec. Kar pa je logično. Ko si enkrat Homčan, si vedno Homčan. In tudi Polde je pravi Homčan, saj na Homec gleda s presežki. Res pa je, da pogreša tiste stare čase na vasi, ko je bilo bolj domače.

Poldetu čestitamo tudi mi in mu želimo še na mnoga leta!