Za veliki šmaren – praznik Marijinega vnebovzetja slovesno tudi na Goričici
Praznik zavetnice domžalske župnije, ki ga praznujemo na veliki šmaren, je priložnost, da se Bogu zahvalimo za vse milosti, ki jih kot posamezniki, družine in skupnost prejemamo na priprošnjo Device Marije Vnebovzete. Posebno znamenje je tudi posvetitev slovenskega naroda Mariji prav na ta praznik leta 1990. Praznik Marijinega vnebovzetja je največji Marijin praznik, ki se ga slovesno praznuje v vsej Katoliški cerkvi in prav je, da je civilna oblast ta dan tudi pri nas razglasila za dela prost dan.
15. avgust je za katoliške vernike vedno poseben dan, saj se še dodatno zavemo vsemogočnosti Boga, ki je Devico Marijo s telesom in dušo vzel v nebo. Za našo župnijo je to velik praznik, saj sta domžalska župnijska cerkev na Goričici in župnija posvečena Mariji Vnebovzeti, zato nam je to praznovanje še toliko bližje.
Tudi letos smo Marijino vnebovzetje slavili na poseben način. Pritrkovalci so z melodičnim pritrkavanjem vabili vernike v cerkev, kjer je sveto mašo daroval domžalski župnik mag. Klemen Svetelj, k slovesnosti svete maše pa je z Marijinimi pesmimi svoje pridodal mešani Cerkveni pevski zbor župnije Domžale z zborovodkinjo Ksenijo Kozjek ter organistom Janezem Kozjekom.
Ko stopimo v našo župnijsko cerkev, se nam odpre pogled na oltarno sliko, ki kraljuje na vzhodni steni našega svetišča. Tam vidimo podobo Marije, ki jo angeli z ležišča, na katerem je zaspala v svojemu zemeljskemu življenju, dvigajo v nebesa. Ljudje, na podobi zbrani okoli ležišča, zrejo za Marijo. Njihovi pogledi niso več povešeni k mestu, kjer je umirala Mati njihovega Gospoda Jezusa. V njihovi drži ni žalosti ali obupa. Njihove glave in njihove roke so dvignjene v slavo Njemu, ki je Mariji storil velike reči. Zato skupaj z Marijo tudi mi praznujemo zmago nad smrtjo; zmago, ki je dar Boga. Že stoletja so se naši predniki zbirali na Goričici, da so počastili Marijo, v nebesa vzeto, in njihovemu zgledu in izročilu sledi tudi današnji rod. Sto deset let že vstopajo verniki v svetišče na Goričici kot v svojo župnijsko cerkev, ki je bila posvečena deset let pred ustanovitvijo župnije. Prihajamo v župnijsko cerkev Device Marije Vnebovzete kot v svoj duhovni dom, kot v srce, kjer se nam na poseben način razodeva Božja ljubezen. To je tista ljubezen, ki je Marijo izbrala, da je postala mati Božjega sina. Tista ljubezen, ki je Božjega Sina peljala na križ. Tista ljubezen, ki ga je obudila od mrtvih. In tista, ki je njegovo Mater tudi s telesom poklicala v nebeško slavo.
Slovesne svete maše na praznik Marije vnebovzete so se vrstile čez cel dan. Marija je tista, ki so se ji božje obljube že do konca uresničile. Ob obisku Elizabete je govorila o tem, da ji je Vsemogočni storil velike reči. Vnebovzetja je bila deležna šele čez desetletja, ko je le za trenutek umrla, da je bila takoj poveličana in s telesom živa vzeta v nebo. Tudi mi lahko na današnji praznik rečemo, da nam je Gospod storil velike reči. S krstom nam je bila pokazana pot, ki nas pelje k vstajenju, k našemu vnebovzetju. Naj nas s svojo priprošnjo spremlja Marija, Pomočnica in Vnebovzeta.
25. septembra bomo obhajali 110 let, odkar imamo v Domžalah svojo župnijo. Naši predniki so se davnega leta 1908 trudili in si skupaj s takratnim župnikom Francem Bernikom prizadevali, da bi končno dobili svojo župnijo, imeli zagotovljenega svojega duhovnika in povezano s tem tudi zagotovljeno vsakodnevno mašno daritev. Ob cerkvi so zgradili pokopališče, da bi tudi svoje rajne imeli nekje blizu in ne več v Mengšu ali katerem drugem bližnjem pokopališču. Želeli so imeti celotno duhovno oskrbo za vse trenutke človekovega življenja.
Cerkev posvečena skrivnosti Marijinega vnebovzetja, je na tem mestu obstajala že prej. Nekdaj je bila to celo Marijina romarska pot. Ljudje so se radi zatekali k Mariji in jo prosili milosti zase in za vse svoje. Marija še danes kraljuje na Goričici, kjer deli milosti in pri Bogu prosi za nas. Na praznik Marijinega vnebovzetja (veliki šmaren) smo bili tudi povabljeni, da se Bogu in Mariji zahvalimo za vseh 110 let obstoja naše župnije. Slovesno zahvalno praznovanje bomo imeli konec meseca septembra, zato o tem drugič. Zagotovo pa je Marija izprosila veliko milosti našim prednikom in nam s svojo roko nudi pomoč tudi danes. Radi se zatekajmo k njej, izročajmo ji svoje stiske in težave, prosimo jo za moč in modrost – zase in za cel slovenski narod.
Dan po velikem šmarnu praznujemo god sv. Roka, zato bo jutranja sveta maša potekala v kapeli Marije Pomočnice na Goričici. Čeprav je v govorici ljudi to »Rokova maša«, pa je ta maša pravzaprav »žegnanjska maša« ob obletnici prve maše, ki je bila darovana v tej kapeli tri dni po njeni blagoslovitvi, 13. avgusta 1906.
Avtor: Miro Pivar; Foto, video: Miro Pivar
