Srečanja pod slamniki: o pletarski dediščini in njeni simboliki
Pred kratkim smo obeležili Dan evropske kulturne dediščine, temu pa so v Slamnikarskem muzeju v Domžalah posvetili tudi prvo srečanje »Srečanja pod slamniki«. Srečanje je bilo v sredo, 8. oktobra 2025, pogovora pa so se udeležile članice Zavoda DOBRA POT: Nana Vardjan, Vlasta Markočič in Janja Smrkolj.
Na prvem srečanju v novi sezoni so si obiskovalci ogledali dva dokumentarna filma, nato pa pokukali v zakulisje njunega nastajanja in spregovorili o pletarski dediščini. Pogovor, ki ga je vodila Cveta Zalokar, je odprl prostor za razmislek o vrednosti veščin naših prednikov, vlogi dediščine v sodobnem svetu in pomenu krepitve kulturne identitete.
Ogledali smo si film »Žbrinca«, ki je nastal v sklopu projekta »Obujanje pletarske dediščine II«, ki ga je v letu 2025 sofinanciralo Ministrstvo za kulturo. Dokumentarni film »Žbrinca – koš za nabiranje stelje« skozi pripoved domačinov razkriva njen zgodovinski pomen, simboliko in umetniško vrednost, ki jo je ujel tudi Lojze Spacal. Čeprav danes služi predvsem kot okras, ostaja močan simbol truda, povezanosti z zemljo in kulturno dediščino Krasa. Žbrince so bile včasih nepogrešljivo orodje pri kmečkih opravilih. Starejši pričevalci pomnijo le še, kako so kot otroci starejšim, zlasti ženskam, pomagali pri nabiranju stelje in polnjenju košev, ki so jih možje nato naložili na voz in odpeljali na kmetijo. Danes žbrince še najdemo obešene na zidovih nekaterih kraških domačij, mesto pa so dobile tudi v okrasni simboliki in umetnosti. Njihova raba je zdaj že skoraj povsem zamrla, znanje o izdelovanju žbrinc pa počasi izginja s starejšimi generacijami. Estetska vrednost žbrince v umetniških upodobitvah postane kulturni simbol, ki presega zgolj vizualni izraz in zastavlja vprašanja o vrednotah ter pomenu preteklosti v sodobnem svetu. Zasnova filma raziskuje simboliko koša in z rušenjem kulturnih in zgodovinskih pregrad ustvarja prostor za medgeneracijski dialog, kjer se srečujejo preteklost in sedanjost, lokalna identiteta in širše kulturne povezave. Žbrinca je tako več kot le zgodba o pletenem košu – je film, ki vabi k razmisleku o tem, kako lahko skozi ohranjanje tradicij in spoštovanje kulturne dediščine najdemo globljo povezanost z našimi koreninami in vrednotami, ki so oblikovale našo identiteto.
Drugi film, »Koši, košare, košulje«, predstavlja tradicionalno pletarstvo na Krasu skozi zgodbo pletarja Emila Žvaba iz Krepelj. Pletenje košev, košulj (urš) in žbrinc je bilo del vsakdana – za shranjevanje in prenašanje izdelkov, nikoli za prodajo. Emil Žvab v filmu predstavi pripravo materiala in postopek pletenja košulje – vse to je bilo pozimi skupno delo celotne družine. Film tako ohranja znanje, ki so ga Kraši predajali iz roda v rod. Namen snemanja filma je bil, da se staro pletarsko znanje ohrani. Oče Vlaste Markočič je eden redkih Kraševcev, ki še obvlada to znanje. Zato je film zasnovan tako, da se osredotoča na natančen postopek nastajanja košare. Glasba v filmu je avtorska, posneta na piščalko, ki jo je za ta namen prispeval Sašo Debelec.
Film »Koši, košare, košulje« predstavlja tradicionalno pletenje košev. Pletarsko znanje, ki so ga Kraševci predajali iz roda v rod, nam v filmu predstavi pletar Emil Žvab. Pletenje košev ni bilo namenjeno prodaji, temveč lastni uporabi; v njih so hranili in prenašali pridelke. Na domačijah so za domačo uporabo pletli koše, košulje (urše) in listne koše (žbrince). Emil Žvab iz Krepelj (1929) je že kot otrok tudi sam pletel koše. Svoje znanje je obudil pred 30 leti. Prejel je tudi certifikat o izdelku domače obrti. V filmu predstavi postopek pletenja košulje. Najprej pripravi material za pletenje. Uporablja se beka, vrsta vrbe, še pogosteje pa srobot, ki ga je na robu kraškega gozda veliko. Material je primeren za pletenje v zimskem času, ko je prožen in se ne lomi. Obenem so kmetje pletli pozimi, ko je bilo dovolj časa za opravila, ki niso neposredno povezana z delom na zemlji. Pri tem je sodelovala cela družina, tudi otroci.
Avtor: Miro Pivar; Foto, video: Miro Pivar
