Po sledeh filma Casablanca (1942)
V teh dneh mineva 78 let od podelitve treh oskrajev kultnemu filmu Casablanca iz zlate dobe Hollywooda, ki je nastal v vojnem času leta 1942. Film je bil v celoti posnet v studiu, daleč od vojne in Maroka. Prepričljivi posnetki in ustvarjeno vzdušje nas prepričuje o realnosti časa in pričakovanj, želje po ljubezni, srečnih trenutkih.
Imenitna igralska zasedba z glavnimi igralcemi Ingrid Bergman kot Ilsa Lund in Humphrey Bogart v vlogi Ricka Blaina in Paul Henreid kot Victor Laszlo. Amriški filmski oskarji so bili podeljeni za najboljši film leta, za režijo Michael Curtiz in izviren scenarij Julius J. Epstein, Philip G. Epstein in Howard Koch.
Dogajanje je postavljeno na začetek druge svetovne vojne v Casablanco, kjer Rick, ameriški izseljenec vodi prestižen nočni klub. Ljubezen ponovno vzplamti, ko se popolnoma nepričakovano v njegovo življenje pojavi Ilsa, s katero sta bila v preteklosti že v fatalnem ljubezenskem odnosu. V Parizu mu je pred leti strla srce in je zato odšel po svetu. Seveda ni sama; ima moža, novinarja, zloglasnega aktivista in vodjo odporniškega gibanja in je v velikih težavah. Rick želi ostati nevtralen in niha med odločitvijo: pomagati upornikom ali živeti ljubezen svojega življenja in s tem zaceliti rane iz preteklosti.
Romantična zgodba v najtežjih časih, ki si jih človek lahko zamisli vsebuje dialoge, ki so ostali v spominu do danes. Prav ponarodeli so in nas preprosto popeljejo v nek drug svet, ker je vse narobe in hkrati tudi malo prav. Rick je v svojem karizmatičnem a ošabnem vedenju s kopico črnega humorja znal povedati Ilse: »Od vseh beznic v vseh mestih na vsem svetu je morala vstopiti ravno v mojo.«
Zame pa je najbolj kultni stavek filma obujanje spominov Ilse v želji po skladbi “As time goes by” v prevodu Kot čas mineva: “Zaigraj jo, Sam. Če si jo zaigral njej, jo zaigraj še nam.” Skladba na prizorišče zvabi Ricka, ki jezno ukazuje Samu, naj vendarle ne igra te skladbe. Lahko se malo spomnimo utrinkov iz filma:
Marsikdo je o tem filmu javno priznal, da se zgodi in ne le mojstrsko udejani enkrat v stoletju. Film Casablanca ima tudi danes več kot simboličen pomen.
Zanimive so tudi kritike filma, ki zagotavljajo, da je film nedvomno dal svoj pečat in izpolnil namen, kot je tale: »Z enako gotovostjo je znala odigrati natakarico ali nuno, enemu samemu liku je lahko vdihnila zdaj skrivnostno vzvišenost zdaj naravno toplino ali trpeče sočutje. Hitchcock ji je podelil vloge v treh svojih filmih, fasciniran nad njeno hladno samozavestjo in zagonetnim hrepenenjem. Iz te ambivalence so črpale tudi njene najbolj nepozabne hollywoodske vloge: v Casablanci navzkrižna poročila zgodbe prikažejo Ilso kot špekulantko, ki je Ricka (Humphrey Bogart) globoko prizadela. Kljub temu v dolgih bližnjih posnetkih zlahka prepoznamo, kako presunljivo lepa in resnično plemenita je; njen obraz pove tisto, česar zgodba ne more – da jo je Rick prenaglo sodil in je v resnici krepostna.« – David Gardner, The Oxford History of World Cinema
Casablanca je nedvoumno eden največjih vrhuncev filmske umetnosti vseh časov, ki ga zaključujem s stavkom iz filma: “Mislim, da je tole začetek čudovitega prijateljstva”, v izvirniku “I Think this is the beginning of a beautiful friendship”.
Kot zanimivost si lahko ogledamo še tale napovednik filma:
Po navdihu tega filma so nastali številni drugi, ki so poskupali dati noti posebnosti, ki jo je film ustvaril, ali pa ljudi nasmejati. Dober primer je leta 1946 posneta parodija na film bratov Marx Noč v Kasablanki, ali poklon filmu Woodyja Allena Zaigraj še enkrat Sam leta 1972. Leta 1983 so naredili serijo Casablanca, ki se v filmskem svetu ni izkazalo kot pohvalno.
Mi si bomo skupaj ogledali odlomke filma in se o njem pogovorili v društvu Skrinjca prihodnji četrtek. Lahko ste z nami.
Foto: Internet
Marija Komatar, predsednica društva Skrinjca