Kako sestaviti družinsko drevo

Družinsko drevo je zahvala prednikom in darilo potomcem. Peter Rojc, upokojeni vrtnar iz Hudega pri Radomljah, nam je v domžalski knjižnici predstavil svoje izkušnje z ljubiteljskim rodoslovnim raziskovanjem – od škatle obledelih fotografij, preko podatkov z nagrobnikov in farnih arhivov, do računalniške obdelave in kaligrafskega izrisa rodbinskega drevesa. Vsakdo si želi vedeti, kdo so bili njegovi predniki. Odkod prihajajo. Kaj so počeli. Kako in kje je nastal njihov priimek. Kaj priimek pomeni …

V organizaciji Petra Rojca in Knjižnice Domžale so v ponedeljek, 12. oktobra 2020, v prostorih knjižnice po priporočilih NIJZ pripravili zanimiv pogovorni in slikovni dogodek, kako sestaviti družinsko drevo. Peter Rojc je peščici obiskovalcem, verjamem, da če ne bi bilo Covida 19, bi dvorana pokala po šivih, pripravil zanimivo in poučno predavanje o tem, kako se je on lotil »svojih korenin«.

Po besedah Petra Rojca je iskanje svojih prednikov zelo zanimivo, a hkrati zelo zamudno opravilo. Svoje prednike je iskal kar nekaj let, saj je bilo potrebno obiskati več arhivov, ki hranijo dragocene podatke o naši osebni zgodovini. Hkrati je potrebno poznati krajevno in splošno zgodovino, tuje jezike, delo z računalnikom in spletom, saj je danes skoraj vse na njem. Vtipkaš na primer ime in priimek osebe, ki jo iščeš ter približno letnico in ti že navrže nekaj zadetkov. Seveda moraš potem poiskati pravega »sorodnika«. Pri nas pa je to odvisno od primera do primera. Odvisno je od tega, kdaj so začeli v posameznem kraju pisati knjige, zato se raziskovalci svojih korenin dosti krat zakopajo v cerkvene in občinske arhive, kjer je kar nekaj stoletij nazaj slediti svojim predhodnim sorodnikom. Včasih pa je potrebno iti tudi v arhive drugih držav, saj so določeni deli našega ozemlja bili dolga obdobja pod tujo vladavino.

Peter nam je zaupal, da je dela z vsakim rodovnikom ogromno. Rodovnik narediš enkrat v življenju. To je družinski zaklad, ki ga predaš svojim potomcem, lahko tudi sorodnikom, saj gre za našo lastno zgodovino. V vsakem rodovniku srečujemo prednike, potomce in sorodnike, pa tudi botre, svake, kume … Tako je tudi on našel kar nekaj prednikov v Ameriki.

Peter pravi, da je prvo in najvažnejše priporočilo, da začnemo takoj. Motijo se tisti, ki željo po izdelavi rodovnika odlagajo na kasnejši čas. Zamujajo neprecenljive žive vire. Najpogostejše kesanje za tako početje izražamo z besedami »Zakaj si nisem zapisal vsega tistega, kar so mi pravili stari ata in stara mama, moja mama, ata, tete, strici …?« Tako se zelo hitro pozabi na svoje prednike. Stari starši in starši pomrejo, sorodstvo se »razleti« po svetu in želja v poznih letih ustvariti družinsko drevo postane vse težja.

Poleg živih virov so izgubi neusmiljeno podvrženi tudi drugi viri, kot so dokumenti, zapiski, fotografije. Peter je imel to srečo, da so bili njegovi predniki vrtnarji, fotografi in slikarji. Tako je na kar nekaj likovnih delih ohranjena dediščina vaške idile, na fotografijah njegovi predniki iz 19. in 20. stoletja, precej fotografskega materiala pa je našel tudi v arhivu Šmarškega fotografa Petra Nagliča.

Zanimivo in poučno predstavitev izdelave družinskega rodovnika si lahko ogledate v zgornjem video. Prepričani smo, da bo navdušilo še koga, da se bo lotil raziskovanje svojega družinskega drevesa.

Avtor: Miro Pivar; Foto, video: Miro Pivar