Slovenologija: Tujci v Sloveniji
V Knjižnici Domžale se je v torek, 11. oktobra 2016, pričel čisto nov dogodek pod naslovom Slovenologija, ki bo mesečno srečanje, vodil pa ga bo dr. Noah Charney, v Sloveniji živeči Američan. Kakšno je življenje tujca, zaljubljenega v Slovenijo, in kako je kot tujec živeti tu, je bila rdeča nit prvega mesečnega pogovora s pomenljivim naslovom Slovenologija.
Obiskovalce srečanja je v uvodu nagovorila direktorica Knjižnice Domžale Barbara Zuapanc Oberwalder, ki je dejala, da se bo novi dogodek v njihovi knjižnici odvijal vsak drugi torek v mesecu, vse do pomladi, na katerem bodo sodelovali številni gosti, ki se bodo pridružili dr. Noah Charneyu.
Dr. Noah Charney je na prvem srečanju razkril razliko med življenjem v Sloveniji in ZDA ter svoje videnje Slovenije, kot najboljše države na svetu. Večer sta sooblikovala Carlos Pascual, mehiški pisatelj, igralec in režiser Mathias Rambaud, kulturni ataše na Francoskem inštitutu v Ljubljani, ki sta si kot tujca izbrala Slovenijo za svoj dom.
Dr. Noah Charney živi v Kamniku. To sicer ne bi bilo čisto nič posebnega, če ne bi bil Noah Američan. Umetnostni zgodovinar, specialist za krajo umetnin, pisatelj strokovnih knjig in svetovne uspešnice, romana Tat umetnin, pa predavatelj, pisec scenarijev, mož in oče, predvsem pa človek, ki je zaljubljen v Slovenijo, in je, kot sam pravi, njen “cheerleader”. Mogoče boste, glede na opis, pričakovali tipičnega Američana, glasnega, polnega samega sebe, a Noah je vse prej kot to – prijazen, nasmejan, iskren in skoraj preveč skromen fant, čigar zanimive življenjske zgodbe se slišijo kot neskončno zabaven film. Zanimivo, da je pogovorni večer potekal v slovenščini, čeprav Noah pravi, da je ne zna dobro. Mi smo se odlično razumeli in veliko nasmejali. Le Carlos Pascual je govoril v angleškem jeziku, prevajal v slovenščino pa nam je kar sam Dr. Noah Charney, dočim je Mathias Rambaud tudi govoril v slovenščini. Res je bilo zabavno na prvem večeru Slovenologije.
dr. Noah Charney
Kot je povedal ustanovitelj gledališča, v Sloveniji živeči mehiški pisatelj, igralec in režiser Carlos Pascual, se je ideja o ustanovitvi novega gledališča porodila iz njegove želje po gledališkem ustvarjanju v Sloveniji. Na vprašanje, kako gleda na slovensko gledališko sceno kot nekdo, ki prihaja iz popolnoma drugačnega kulturnega okolja, odgovarja, da ima Slovenija številne velike umetnike in dolgo gledališko tradicijo. V Ljubljano je prišel zaradi ljubezni – otroške ljubezni do Jugoslavije. Ostal je zaradi ljubezni. Do ženske, prevajalke, njegove Malinche, zaradi katere smo dobili knjigo za esejistične sladokusce. Njegova knjiga O služkinjah, visokih petah in izgubljenih priložnostih (Šerpa) je nenavaden, duhovit, čuten, čustven portret atmosfere enega največjih mest na svetu, Ciudada de Méxica, in male Ljubljane. Mehike in Slovenije. Nasprotja se privlačijo.
"Ali dejstvo, da živim tukaj že dvanajst let in da sem poročen s Slovenko in da imava otroka, zadostuje, da lahko imam Slovenijo za svojo domovino? Gotovo ne … Zakaj sem ostal v Sloveniji? Lagal bi, če bi rekel, da zato, ker sem tako hotel. Življenje me je pripeljalo sem in tako je naneslo, da sem ostal. To je dežela moje žene, moje hčerke – torej je malo tudi moja. Kar zadeva ostalo, pa tisti del mene, ki ni od tukaj in ki ostaja v Franciji, se bolj, ko čas beži, bolj meša z literaturo", je med drugim povedal Mathias Rambaud, kulturni ataše na Francoskem inštitutu v Ljubljani.
Polna dvorana obiskovalcev Knjižnice Domžale, je že na prvem srečanju nakazala, da je omenjena tematika zelo zanimiva.
