V Grobljah s petjem, plesom in recitacijami obeležili slovenski kulturni praznik
Vsako leto se 8. februarja spominjamo velikih mož. Naš pesnik France Prešeren in tudi drugi nas s svojo poezijo, pisano besedo in zgodbami še vedno navdihujejo. Vsi možje in žene so s svojim delom pustili globok pečat v naši družbi in kulturi. Na nas pa je, da se jih spominjamo in njihova dela oživljamo. Branje Prešernovih pesmi in branje zgodb in drugih del so naš prispevek k širjenju in utrjevanju kulture. Pa ne le na dan kulture, ampak večkrat v letu.
V Kulturnem domu Groblje je v soboto, 7. februarja 2026, potekala prireditev ob slovenskem kulturnem prazniku, ki so ga pripravile članice Ženskega pevskega zbora Moj spev pod vodstvom zborovodje Petra Pogačarja, ki delujejo pod okriljem Kulturnega društva Groblje. Pripravile so odličen kulturni program s petjem in recitacijami, ki so božale ušesa. Da so potrdili tudi sodelovanje, kar v kulturi veliko pomeni, so v goste povabili Komorni zbor Concordia iz Mengša z zborovodjem Tomasom Mejiasom. Da pa ni ostalo samo pri recitacijah in pesmi, so v goste povabili tudi Otroško folklorno skupino Groblje, vodi jo dr. Franci Hribovšek ob pomoči Mete Maček, ki je s svojimi igricami in plesom dodatno poživila že tako lep kulturni večer. Prireditev so članice ženskega pevskega zbora vodile kar same. Za klavirsko spremljavo pa je poskrbel Tomaž Pirnat.
Zmeraj pa so bili drugačni umetniki, ki so rajši dovolili čustvom, da so vplivala na njihovo sodbo o lepoti. Nasprotujoče si misli, na eni strani idealna oblika, na drugi pa izraz močnih čustev pričata, da lepota ni nujno v predmetu umetnine. Veliko slavnih umetnikov je naslikalo in napisalo stvari, ki so na prvi pogled povsem brez lepote … In tako se je spreminjala umetnost skozi čas, vojne, stiske človeštva, do današnjih dni. Morda se kdaj vprašamo, kako mi doživljamo umetnost. Ali morda spadamo v tisto skupino ljudi, ki poreče: ta je lepa umetnija, slika, knjiga, poezije, ona druga pa nikoli ne bi bila v mojem stanovanju; ali pa, da to glasbo obožuješ, čemu drugemu pa nikoli ne prisluhneš. Podobno je z branjem. Morda bi si v teh dneh, ob prazniku kulture zadali nalogo, da preberemo kakšno knjigo o umetnosti, da obiščemo kakšno galerijo, morda koncert ali opero. Da doživimo v živo, kot rečemo. Morda bomo ob poglabljanju znanja tudi lažje razumeli sodobno umetnost, ki resnici na ljubo največkrat ni lepa, merjeno po naših ustaljenih merilih in po našem vedenju in znanju. Vendar je v umetnosti najbolj pravičen sodnik čas. Čas odloči, kaj ostane in kaj utone v pozabo. Tako je tudi s Prešernom. Nihče ga takrat ni maral, lepili so mu takšne in drugačne etikete, danes pa je naš največji slovenski pesnik, pa še njegovo pesem imamo za državno himno.
Avtor: Miro Pivar; Foto; video; Miro Pivar
