V četrtek, 19. junija 2025, smo obhajali slovesni praznik svetega Rešnjega telesa in krvi, zunanjo slovesnost praznika pa smo imeli v nedeljo, 22. junija 2025, ko smo imeli po jutranji sveti maši še procesijo do pokopališča z vmesnimi štirimi postajami – oltarji. Sveto mašo in procesijo Svetega rešnjega telesa in krvi je vodil mag. Klemen Svetelj, domžalski župnik. Povabljeni k sodelovanju so bili vsi, ki postavljajo vsako leto oltarje, nosilci bander in neba, pritrkovalci, narodne noše, pevci ter ministranti. Otroci, še zlasti prvoobhajanci, so bili še posebej lepo vabljeni, da so z rožicami posipali tla pred oltarji. Na procesiji so bili tudi člani Domžalske godbe. Vsi skupaj so ob pesmih ter evangelijih na štirih oltarjih, ki so jih postavile pridne roke domačinov, prosili za milost, dobro letino in varstvo pred ujmami in drugimi naravnimi nesrečami. Kristjani so že od prvih časov Kristusa navzočem v Svetem Rešnjem telesu v zvezi z udeleževanjem evharistične daritve in v zvezi s prejemanjem obhajila izkazovali Božje češčenje.
Evharistična skrivnost je spomin Gospodove smrti in vstajenja in središče vsega krščanskega življenja, zato to skrivnost kristjani počastimo s posebnim praznikom. Sicer se evharistična skrivnost posebno slavi na veliki četrtek zvečer. Ker pa je slavljenje povezano z velikim petkom, ko premišljujemo o Kristusovem trpljenju in smrti, je potrebno izkazati tudi primerno veselje in hvaležnost, da je Bog stalno med nami. Zato je bil uveden poseben praznik Svetega Rešnjega telesa in krvi, imenovan tudi Telovo. Prvotni in najslovesnejši praznik presvetega Rešnjega telesa je pravzaprav veliki četrtek, dan postavitve Evharistije. Toda spomin na Kristusovo trpljenje in smrt nam ne dovoljujeta, da bi se z vso dušo prepustili veselemu, bleščečemu praznovanju in vidnim izrazom hvaležnosti za Kristusov največji dar Cerkvi in svetu. Zato je Cerkev že v 13. stol. uvedla slovesen praznik svetega Rešnjega telesa. Pozneje se je uveljavila tudi procesija. Pridružili so ji petje, bandera, litanijske molitve in blagoslove. Na čelu procesije gre križ: Jezus hodi pred svojo Cerkvijo. V svojem vstajenju je že prišel na cilj, hkrati pa še vedno potuje z nami. On je pot, popotnica in cilj našega zemeljskega romanja. Ob štirih oltarjih poslušamo štiri evangeljske odlomke in prejmemo blagoslov z Najsvetejšim.
Posebno češčenje evharistije zunaj maše so začeli širiti v 11. stoletju. Praznik, ki so ga uvajali, je bil le ena izmed oblik tega češčenja. Neposredno pobudo za uvedbo tega posebnega praznika je dala redovnica Julijana iz Liega na osnovi osebnega razodetja, v katerem ji je Kristus naročil, naj stori vse, da bi bil praznik vpeljan. Tamkajšnji škof Robert je leta 1246 odredil obhajanje slovesnega praznika v čast Svetemu Rešnjemu telesu. Telovo, kot pravimo prazniku Svetega Rešnjega telesa in krvi, se je zunaj Rima in po mnogih deželah – tudi pri nas v Sloveniji – razvil v bogatejši obred. Procesija se je vila, marsikje še danes, po poljih in travnikih, kjer so ljudje prosili za blagoslov.
Procesija je tudi živa občestvena prošnja, naj nebeški blagoslov blagoslavlja, varuje in ohranja ta kraj in vse, ki v njem prebivajo, tudi polja in zemlje sadove. Češčenje evharistične skrivnosti v njenih treh vidikih – daritev, obhajilo, navzočnost – je duša celotnega krščanskega življenja. Jedro tega evharističnega življenja je zakramentalno srečavanje in globoka osebna povezanost s Kristusom. Pobožnost, ki priganja vernike, da prihajajo k sveti evharistiji, jih vabi, da bi bili na globok način deležni velikonočne skrivnosti in da bi s hvaležnim srcem odgovarjali na Odrešenikov dar. Ko se mudijo pri Kristusu Gospodu, se radujejo prisrčne zaupnosti z njim, pred njim izlivajo svoje srce ter molijo zase in za vse, za mir in za zveličanje vsega sveta. Vse svoje življenje darujejo s Kristusom Očetu v Svetem Duhu in iz teh čudovitih stikov s Kristusom zajemajo množitev vere, upanja in ljubezni.«
Skrivnost bivanja vsemogočnega Boga v majhnem, belem koščku kruha, Hostiji, je s človeškimi očmi res nedoumljiva, čeprav njeno prisotnost potrjuje mnogo priznanih evharističnih čudežev. Zame je mnogo bolj pretresljiva resnica, da se nam Jezus podarja v osnovno, vsakodnevno jed. Jezus ve, da njegovo ljubezen potrebujemo vsak dan, kot kruh. Zato nas čaka. Čaka, da nam lahko v tihoti trenutka, kleče pred tabernakljem, spregovori v srcu. Besede potrditve, sprejemanja, usmiljenja in odpuščanja. Zato nas Jezus vabi, da pridemo večkrat pred najsvetejše – v Njegovo navzočnost – , četudi so naše roke prazne. Kljub vsemu ostanimo še malo tukaj ob Jezusu, ker je pri njem tako lepo. Ostanimo ob Njem in drobni čudeži veselja nad življenjem se bodo začeli dogajati tudi vsakemu od nas.
Avtor: Miro Pivar; Foto, video: Miro Pivar
