Nočno življenje v Mestnem kinu Domžale

V Mestnem kino Domžale je bila v ponedeljek, 21. novembra 2016, predpremiera slovenskega filma Nočno življenje, ki ga je Damjan Kozole, režiser in scenarist, z glavno igralko Pio Zemljič snemal v dveh delih. Po projekciji filma sta se na povabilo Jureta Matičiča, ki je vodil pogovor po filmu, pridružila režiser in scenarist Damjan Kozole ter glavna igralka Pia Zemljič.

»To je film o družbi, v kateri je gonilna sila strah. Ne ponuja enostavnih rešitev, govori o tem, kako so naša življenja krhka in kako je vse povezano. Govori o tem, da živimo v družbi, v kateri se nikoli nič ne razjasni. Govori tudi o tem, da se nekaterih ran ne da zaceliti. Ker ljudje grizemo huje kot psi«, je v uvodu pogovora dejal Damjan Kozole.

Ponoči najdejo ob ljubljanski vpadnici znanega odvetnika, napol zavesten leži na pločniku, po telesu ima številne pasje ugrize. Zdravniki se v Kliničnem centru v Ljubljani borijo za njegovo življenje, njegova žena pa se sooči s šokom in s svojimi najglobljimi strahovi. V eni noči prekrši vse moralne vrednote, ki ji zagovarja v življenju.

Damjan Kozole poišče navdih za film v aferi, ki je pred leti polnila naslovnice slovenskih tabloidov, da bi povedal univerzalno zgodbo o vplivu medijev in javnega mnenja na naše življenje.

»Med časom snemanja sta se zgodili še dve veliki tragediji v Sloveniji, ki se ne bi smele zgoditi«, pojasni Kozole. To je tragedija v Mariboru in uboj direktorja kemičnega inštituta. In ta film je neke vrste prispevek, saj vse take afere ne dobijo epiloga in se kar pometajo pod preprogo. »Zarote, ki jih ne vidimo, so najbolj zastrašujoče, in prav prisotnost nevidnih sovražnikov prežema slovenski triler Nočno življenje z nenehnim občutkom groze«.

Režiser in scenarist Damjan Kozole.

Nočno življenje postavi v ospredje Pio Zemljič, katere skoraj brez besedna interpretacija je minimalistična mojstrovina čustvene intenzivnosti, ki nam pod masko hladne prisebnosti vseskozi daje slutiti tresljaje tesnobe. To ni film o določenih ljudeh niti film o določeni vrsti dogodka. Gre za pomenljiv primer tega, kako se lahko pravni sistem in javni prostor v sodobni evropski družbi obrneta proti posamezniku. In Pia Zemljič to odlično odigra v filmu. Prepričljiva igra Pie Zemljič kot tesnobne, pretresene in izčrpane žene in precizno uravnotežena mešanica skrivnosti in moralne dileme naredita iz filma Nočno življenje zanimivo in ljudem dostopno filmsko pripoved, ki se ji obeta lepa prihodnost na festivalih. Kozole zelo odmerjeno gradi napetost in pokaže, kako se skrbi prevešajo od tega, kaj se je dejansko zgodilo temu nesrečnemu človeku do vprašanj, v kakšne sprevržene dejavnosti se je morda zapletel. Odlična Pia Zemljič ohranja svojo mirnost. S svojimi črnimi lasmi, bledo kožo in nedolžno eteričnostjo, filmsko postarano, in čeprav gledalcem ni postreženo z ozadjem zgodbe, ki bi jim pomagalo, da se poistovetijo z Leo, in čeprav Zemljičeva nastopa skoraj v vseh prizorih, ji je vlogo Lee uspelo izpeljati tako, da je resnično človeška, če že ne izrazito simpatična.

Kozole je ustvaril film, ki gledalcu pusti, da si postavlja prava vprašanja o lastnem položaju v družbi in mu, kar je morda še pomembnejše, ponudi priložnost, da odkrije, kakšna čustva ta vzbuja v njem. Čeprav neprijetna, so to zelo konkretna čustva, ki nam povedo ogromno o našem okolju in o nas samih.

Glavna igralka v filmu Nočno življenje Pia Zemljič.

Damjan Kozole se je rodil leta 1964 v Brežicah. Njegovi filmi so prejeli številne nagrade in nominacije. Rezervni deli so bili leta 2003 nominirani za berlinskega zlatega medveda, revija Sight & Sound pa ga je leta 2008 uvrstila med deset najpomembnejših filmov nove Evrope. Slovenka je bila prikazana na več kot sto festivalih in je najbolj prodajan slovenski film. Damjan Kozole je član Evropske filmske akademije in dobitnik Župančičeve nagrade, ki jo mesto Ljubljana podeljuje za izjemne dosežke v umetnosti in kulturi. Je avtor (režiser in scenarist) celovečernih igranih filmov Usodni telefon (1987), Remington (1988), Stereotip (1997), Porno film (2000), Rezervni deli (2003), Delo osvobaja (2005), Za vedno (2008) in Slovenka (2009) ter dokumentarnih celovečercev Rojevanje Leara (1993) in Dolge počitnice (2012). Na letošnjem Festivalu slovenskega filma je poleg štirih nagrad za Nočno življenje prejel tudi nagrado za najboljši dokumentarec za film Meje.