Odprto pismo 2. del – Ko zaradi dreves ne vidiš gozda

Že v sredo 6. julija se je na moje glasno razmišljanje glede izsušene struge reke Pšate odzvala Ribiška Družina Bistrica Domžale. Njihov odgovor ste lahko prebrali v prilogi članka »Ali še obstaja možnost, da v potoku Pšata vsaj nekatere mladice preživijo?«

Da bi razumela njihov problem oz. kakor so se oni izrazili »Le čevlje sodi naj kopitar«, so me že v četrtek 7. julija povabili, da se udeležim reševanja vodnega življa.

Na začetku moram poudariti, da so VSI ČLANI prostovoljci, ki v svojem prostem času brezplačno rešujejo probleme, katerih krivda ni na njihovi strani.

Fantje, od katerih je bil najstarejši prisotni Drago z 72 leti, so ob štirih popoldne v Dragomlju pod avtocesto že bredli po izsušeni Pšati. Ko sem na pomoč prišla s svojo mrežico za ribolov, sem bila deležna samo prijaznega nasmeha s komentarjem, da jo lahko odložim.

Boris si je oprtal hudo težki nahrbtni električni agregat, Tomaž je pobral drugi del, ki ga lahko opišem kot električni lopar in so začeli. Fantje so se razdelili na tiste, ki so bili v vodi in ekipo, ki je delala na obrežju. Prosim, da »ribolovci na črno« preskočijo ta opis. Z agregatom je bila v lopar poslana ravno pravilna električna napetost, da so ribe, ki bi se drugače hitro umaknila v zavetje, priplavale k loparju. Del vodne ekipe jih je z malce večjimi mrežami za ribolov, kot sem jo prinesla sama, pobiral in prelagali v posode z vodo, ki jih je nosil drugi del vodne ekipe. Posode polne rib in vode so podajali spremljevalcem na obrežju, ki so jih nosili v večje cisterne na njihovem tovornjačku. Vsi, ki smo že kdaj nosili Jubove hoboke vemo, kako težka je nošnja in dvigovanje samo enega. Za lažje razumevanje lahko samo omenim, da sem pri 50 nehala s štetjem.

Mokri, saj je začelo deževati, smo se premikali vzvodno in za slabih 800 m potoka potrebovali dobre 3 ure. Rešene ribe (uradno je to Intervencijski izlov rib) so bile različno velike. Od najmanjših nekaj centimetrskih Pisancev in Pohric, do 30 in več centimetrov dolgih Podusti, Klenov in Mren. Preživele so, ker je korito potoka večinoma še neokrnjeno. Omenjene »velikanke« so se, kljub temu, da je voda komaj še pretočna, lahko zadrževale v naravnih kotanjah. Zaradi naravne sence, ki jo ima poraščeno obrežje reke, se voda še ni segrela nad kritično mejo, ko bi pomorila ves živelj.

V času reševanja so se mi fantje potožili, da zaradi letošnje suše in nedovoljenega odvzema vode, vsakodnevno rešujejo ribe že zadnjih 14 dni. Za nedovoljen odvzemom vode so označili vsa dejanja črpanja iz Slovenski rek in potokov, pa naj je se to nanaša na zalivanje gredic z rožicami, zelenic ali pa za namakanje njiv. Samo v vednost. Takšno črpanje vode je dovoljeno samo ob pridobitvi ustrezna dovoljenja. Nekajkrat po 50 litrov nanese kubični meter, nekaj kubičnih metrov je že cisterna, nekaj cistern je prazen potok … Kritični pretok reke Pšate je menda že malce nižje od Trzina. Lahko samo omenim, da sem včeraj tudi sama v vodi videla črpalke, ki pa jih v tistem trenutku sicer niso uporabljali. Zaradi dežja smo bili premočeni do kože, kar pa fantov sploh ni motilo. Komentirali so, da vsaj danes ljudje ne bodo črpali vode, ker so polja namočena. Za rešitev potoka so potrebne še večdnevne padavine, tako da so pridno delali naprej.

Da pa bi bila mera še bolj polna, se fantje srečujejo z različnimi posamezniki, ki njihovega prostovoljstva ne cenijo. Problemi nastanejo, ko lastniki zemljišč ne dovolijo, da bi z vozili ali celo peš lahko prišli do vodotokov »Po mojem pa že ne boste hodili«. Prav tako je huda ura na račun »mojih rib pa že ne boste …«. Ko je eden izmed članov vprašal kmeta, ki je polnil cisterno iz potoka, mu je le ta zabrusil »A naj pustim, da mi krave crknejo!«.

Njihova zahvala gre gasilskim društvom, katerih člani so prav tako prostovoljci. Navedla bi samo dva primera njihove pomoči:

• Nesebična pomoč pri pomoru rib zaradi izliva fekalnih voda v reko Pšato v kraju Suhadole in
• s cisterno pripeljana voda v reko Pšato, kar je sicer samo kapljica v morju ob sedanjem stanju.

Zaupali so mi primer, ko so iz naslova članarin kupili 3000 mladic Potočne postrvi in jih vložili v reko Radomljo pod Trojanami proti Blagovici. Zaradi različnih dejavnikov, kot so čiščenje Trojanskih tunelov, ko onesnažene vode tečejo v reko, ptic, ki se prehranjujejo z ribami, naravne selekcije … so od pričakovanih rib izlovili samo 45 kom.

Nekaj več kot 300 članov pokriva območje od Kamniških Alp na severu do izliva Kamniške Bistrice v Savo na jugu, ter na vzhodu od Zasavskega hribovja do Spodnje Gorenjske na zahodu. Nemogoče je, da bi lahko sami, kot koncesionarji, bili prisotni povsod.

Najboljša rešitev za izlovljene ribe v moji bližini je trenutno Kamniška Bistrica. Izpust v Biščah je potekal ob novi pešpoti. Razložili so mi, da so cisterne polne rib pripeljali na ta prostor prav za to, ker se reka tu spušča čez manjše pragove in so nastali pol metrski slapovi. Voda tu je polna kisika, kar bo pomagalo prinesenim ribam. Ovire jim ni predstavljalo niti to, da je bila med tovornjakom in gladino Kamniške Bistrice, strma in kar nekaj metrov visoka brežina, ki je bila po moji laični oceni vsaj 10 metrov. Polne hoboke so si podajali in na ta način prenesli med 350 in 400 kilogrami rib.

Zakaj sem to pismo začela z rekom, da zaradi dreves ne vidiš gozda. »Moje ribice«, ki sem jih omenjala v prvem odprtem pismu, so ostale po tistem, ko so fantje v preteklih 14 dnevih že nekajkrat reševali prav na tem območju. Naredili so vse, kar je bilo v njihovi moči in moje zgražanje, da nihče ne ve kakšno je stanje na reki, je do konca zgrešeno. Nemogoče je, da bi rešili vse. Utrujenim, z razbolelimi rokami, vendar vseskozi dobre volje, sem se opravičila že včeraj. Čutim se dolžno, da z njihovim hvalevrednim delom seznanim tudi Vas, ki ste prebrali moje prvo objavo.

S čem pa lahko kot posameznik pomagam jaz? Za začetek posejemo in posadimo rastline, ki lahko preživijo tudi v bolj sušnem podnebju – ni potrebno, da so to samo kaktusi. Namesto angleške travice si lahko omislimo premakulturni vrt, v katerem je dovoljen tudi »plevel«. Trava je seveda lahko višja in na ta način se zemlja ne bo še dodatno izsušila. Za nasvet lahko vprašajmo starše in stare starše, ki so znali živeti »z zemljo«.

In na koncu. Spoštujmo prostovoljce in jim pomagajmo. Donacije in prostovoljni prispevki so vedno dobrodošli. Lahko pa se odločite za pomoč, ki Vam ne bo predstavljala nikakršne dodatne finančne oziroma davčne obremenitve, in namenite del dohodnine za posamezno leto enemu od prostovoljnih društev.

Saj bi še razpredala, pa nimam časa. Vzela bom svojo mrežico za ribolov in hobok, ter se odpravila na izsušen potok. Vsaka ribica, ki jo bom rešila, mi bo polepšala dan. Si ga ne bi s svojimi dejanji polepšali tudi VI?

Svetek Irena, Pšata

• Sobota 9. 7. 2022 – dopolnitev

Z največjim veseljem Vas seznanjam, da je prepotrebni dež v preteklih dneh povečal pretok reke Pšate.

Na današnjem obisku dela, ki je bil v sredo v celoti presušen, sem se, kot majhen otrok, razveselila njenega toka. Voda je počasi odnašala poginule mladice. V vodi pa sem zadovoljno opazovala tiste, ki so tokrat imele srečo …