Še ena lepa nedelja
Ste tudi vi nekoliko utrujeni od megle in oblakov, ki so nekaj dni vztrajali nad Domžalami? Spomnila sem se na prebivalce evropskega severa, za katere je tako vreme precejšnji del leta nekaj povsem običajnega. A mi vendar živimo na jugu, kamor spomladi prihajajo lastovke in se lahko ponašamo s spodobnim številom sončnih dni. Zdaj nas je zajela manija nabiranja D-vitamina in porabe ribjega olja, ki ga nihče ni maral, ko je bil otrok, a ga je, preventivno, dobro zaužiti vsaj kakšno žličko ali dve. Za vsak primer, dokler zopet ne zasije sonce. Takrat si pa zaželimo dolgega sprehoda v naravo. Postali smo pravi raziskovalci, inovativni nekajurni turisti, ki poskušamo najti še ne znane in ne prehojene poti v krogu svoje občine. Zdaj se gotov enim kolca po časih, ko ni bila vsaka vas občina. Če pomislimo samo na naše Domžale, ki so se nekoč stegovale vse do Ljubljane, na eno stran, in do Kamnika na drugo, ko smo bili znani po podjetništvu in n(N)apredku! Saj, saj, lepo je biti petelin na svojem kupu gnoja, a le če ti kupčki niso prepogosto posejani …
A zadnje čase niso le občinske meje oziroma korona tista, ki nas omejujejo pri gibanju. Kar od nekod so se začele pojavljati opozorilne table s pretečimi napisi: PRIVAT OBMOČJE!, PREPOVEDAN PREHOD!, HUD PES, BREZ VERIGE! BIK NA SPREHODU! In podobni. Na nekaterih koncih se pohodnikom zgodi, da naletijo na skrite pasti: zategnjeno žico čez pot, brez opozorila ali kar kovinsko, dobro skrito past na tleh. No, pa bodi sproščen in veselo uživaj v naravi! Privatne posesti so se nenadoma razbohotile na najbolj neverjetnih koncih, kjer potekajo že uhojene planinske ali pohodniške poti – človek se sprašuje, kako dolgo se bo moč sprehajati v naravi, ne da bi stopil na prepovedano območje? Najbrž so tudi pohodniki različnih navad. Tudi sama se jezim nad konzervami, ki so prazne lažje za v nahrbtnik kakor polne, a jih je najti, odvržene, pod kakšnim drevesom, ali skrite pod kamnom – namesto da se vrnejo v dolino z lastnikom, od kod so tudi prišle.
Zdi se, da so ljudje postali nekoliko naveličani omejitev, čeprav se trudijo, da bi jih upoštevali. Vsaj večina, sploh pa tisti, ki so se z novo boleznijo srečali od blizu in si tega srečanja ne želijo več. Omejeno gibanje je meč z dvema reziloma: Društvo Šola zdravja je v desetih leti delovanja vložilo veliko truda, da bi starejše privabilo k jutranji telovadbi in se je ta lepo prijela v celi Sloveniji. Da, kako zdravo je vsakodnevno gibanje in bivanje na zraku, v družbi sotrpinov! Danes pa je vse skupaj obrnjeno na glavo in šele čez čas bomo ugotavljali, kakšne posledice bodo prinesli vsi ukrepi, ki smo jih sprejeli v cilju omejevanja zdajšnje epidemije. Nočem misliti na to, da bi tak način življenja postal naša stalnica. A ljudje smo iznajdljivi in znanost bo gotovo našla način, da bo naše sobivanje z novimi boleznimi bolj normalno.
Do tedaj pa, če še nimate kužka, si hitro nabavite takega, ki se rad sprehaja, lahko je tudi na baterije. Le ne pozabite na vrečke za pobiranje kakcev, saj je to še ena razgibalna dejavnost več – počep ali predklon sta zdrava kako za vaše sklepe tako tudi za naše okolje.
Avtorica: M. Šegina