Dušanov tedenski meni: Na mladih svet stoji

Živjo, družba. Spet je četrtek in spet je čas za mojo redno tedensko kolumno.

Prvoten plan je bil, da bi bila struktura današnje kolumne takšna, kakršna je običajno. Torej, prerez oziroma mini analiza nekaterih najbolj zanimivih dogodkov preteklega tedna po mojem izboru. A sem se po sinočnji daljši debati s kolegom o aktualni problematiki, povezani s farmacevtskim fašizmom, brutalno medijsko kampanjo, ki ljudi poziva k cepljenju in bližajočemu začetku novega šolskega leta odločil, da bo današnja kolumna strukturirana malo drugače in tudi tematsko obarvana.

17 mesecev. Toliko časa že traja zgodba povezana s koronavirusom. Ko se je marca lani, vse skupaj začelo, sem delal kot varnostnik na vstopni točki drugega največjega ljubljanskega zdravstvenega doma (ZD Vič). Na začetku sem tudi sam verjel, da je stvar resna. Temu primerno je bilo tudi moje obnašanje. Dosledno izvajanje preventivnih ukrepov. Od razkuževanja rok, do nošenja zaščitne maske, vzdrževanja distance, itd. Pa smo imeli prvi val epidemije. Prvi lockdown. Policijsko uro (prvič po koncu druge svetovne vojne). Prepoved prehajanja med občinami in prepoved prehajanja med regijami. Na dnevni bazi smo poslušali nebuloze našega vladnega govorca in se znašli v situaciji, ko je naš vsakdan krojil tako imenovan vladni semafor, ki je bil enkrat rdeče, drugič oranžne barve. Odvisno od števila okužb po regijah. Gledali smo naše policiste, ki so v imenu varnostnih ukrepov preganjali ljudi, ki so na Trgu Republike brali člene ustave. Nepojmljivo. Pa je potem prišel drugi val virusa. In za njim tretji. Zdaj pa smo tik pred četrtim. PCT je postal famozna in magična kratica, ki ljudi deli na tiste, ki določene stvari lahko in na one, ki tega ne smejo. Če virusa nisi prebolel, če nisi cepljen. Vse to v imenu virusa, ki ima 0,14% smrtnost.

V tem dobrem letu in pol, smo se na račun konstantne medijske manipulacije, nenehnih pritiskov (če se človek ne bo testiral ali cepil, lahko izgubi službo), znašli v fazi histerije in kolektivne psihoze. Ljudje so po eni strani naveličani nehumanih, nelogičnih in neučinkovitih ukrepov, po drugi strani pa otopeli, apatični, mnogi tudi prestrašeni.

Že 17 mesecev govorimo le o virusu. Pa o testih, maskah in cepivih različnih proizvajalcev. Debatiramo o odstotku cepljenih, ki je menda premajhen. Medtem pa svet kakršnega smo poznali, propada pred našimi očmi. V imenu borbe proti virusu, vsaj takšna je njihova uradna argumentacija, so nam kratene določene pravice. Sesuva se nam zdravstvo, čakalne dobe, ki so bile že prej nesprejemljivo dolge, so zdaj še daljše. Sesuva se nam šolstvo. Polovica slovenskih šolnikov je cepljena, druga polovica pa ne. Zato se bodo morali pogosteje testirati. V takem morbidnem ozračju, je težko biti dober pedagog, ki otroke motivira in napolni s pozitivno energijo. Nihče ne posveča pozornosti dejstvu, da je depresije in anksioznosti med mladimi vedno več. Nihče ne govori o tem, da je poraba antidepresivov, pomirjeval, uspaval, pa tudi antipsihotikov predpisanih na recept, vedno več. Stanovanjska politika prijazna mladim družinam je tema, ki je izginila iz javnega diskusa. Pogosto smo v preteklosti poslušali politike, ki so imeli polna usta besed o tem, da je treba poskrbeti za otroke. Da je treba poskrbeti za mlade, saj so oni naša prihodnost v vseh pogledih. A se zdi, da smo zadnje čase na te iste mlade povsem pozabili. Jih odrinili na rob, pozabili prisluhniti njihovim željam, pričakovanjem, strahovom. Morda zato, ker smo si dovolili, da je nas preveč strah. Virusa z 0,14% smrtnostjo.

Mladih ne zanima zgodovina. Ne zanima jih, kdo je zmagal v drugi svetovni vojni. Prav tako jih ne zanima kdo so heroji slovenske osamosvojitvene vojne, ki so operirali v tretji kleti Cankarjevega doma.

Mlade zanimajo povsem druge stvari. Skrb za okolje, kar je jasno pokazala visoka volilna udeležba na referendumu za vodo. Zanima jih stanovanjska problematika. Zanima jih, ali bodo dobili službo, vredno tega imena. Ne le neka prekarna, tragično podplačana delovna mesta.

To zanima mlade. Našo prihodnost, naš največji potencial. Namreč, Slovenija ni ena od držav bogato založena z nafto, plinom ali rudninami. Naše največje naravno bogastvo so ljudje. Mladi.

Dušan Jambrošič

Kolumna avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.