Podpora za starše otrok s posebnimi potrebami

Starševstvo je že samo po sebi zahtevna pot, polna čustev, izzivov in odločitev. Ko pa gre za vzgojo otroka s posebnimi potrebami, se vsakodnevne obremenitve pogosto poglobijo – od postavljanja diagnoze, iskanja strokovne pomoči, do spopadanja z občutki nemoči, izčrpanosti in osamljenosti. Starši se pogosto znajdejo v vlogi borcev, terapevtov in zagovornikov, pri tem pa pozabijo nase.

Da bi jim ponudili varno okolje za predah, pogovor in krepitev moči, se v Domžalah pričenja cikel strokovno vodenih delavnic, namenjenih staršem otrok z avtizmom, ADHD-jem, govorno-jezikovnimi motnjami in drugimi posebnimi potrebami.

Delavnice, ki jih vodi Ana Trček, mag. religije in etike ter zakonska in družinska terapevtka, bodo nudile:

• teoretični uvod v specifične izzive posamezne teme,
• iskrene pogovore o vsakodnevnih težavah in občutjih staršev,
• praktična orodja za sprostitev, čustveno uravnovešanje in boljše soočanje s stresom.

Kdaj in kje?
Prvo srečanje bo v torek, 3. junija 2025, ob 15. uri v prostorih ŠRCD Domžale, Ljubljanska 64.

Prijave in dodatne informacije:
ana.trcek@srcdljubljana.com

Ob tej priložnosti je zakonska in družinska terapevtka Ana Trček odgovorila tudi na nekaj pomembnih vprašanj o tem, s čim se starši otrok s posebnimi potrebami najpogosteje soočajo in zakaj je skrb zase ključna.

Kakšni so najpogostejši psihološki izzivi, s katerimi se soočajo starši otrok s posebnimi potrebami

Starševstvo otrok s posebnimi potrebami prinaša čustvene izzive, ki se razlikujejo od običajnih starševskih skrbi. Poleg vsakodnevnega prilagajanja potrebam otroka, se starši pogosto spopadajo z občutki stalne skrbi, nemoči, izgube nadzora, pa tudi žalovanja za predstavami o “tipični” prihodnosti svojega otroka. Pridružujejo se jim še občutki krivde, vprašanja, ali delajo dovolj, ali so spregledali kaj pomembnega, in ali znajo otroku res ponuditi vse, kar potrebuje. Velik izziv je tudi občutek izoliranosti – mnogi starši imajo občutek, da jih družba ne razume, da so z vsemi izzivi prepuščeni sami sebi.

Zakaj je pri teh starših skrb za duševno zdravje pogosto potisnjena v ozadje?

Ena največjih težav, s katero se srečujejo ti starši, je ravno zanemarjanje sebe. Njihova energija je večinoma usmerjena v otroka, pogosto 24 ur na dan. Lastne potrebe, čustva in počutje postanejo drugotnega pomena. Skrb zase mnogi dojemajo kot razkošje, za katero »ni časa«, ali kot nekaj, kar bi bilo sebično. Družbene norme pogosto utrjujejo predstavo, da je »dober starš tisti, ki se žrtvuje«, zato je marsikdo ujet v krog stalnega dajanja brez obnavljanja svojih virov moči.

Kako se lahko dolgotrajen stres odraža na telesnem in duševnem počutju starša?

Dolgotrajen, neprekinjen stres vodi v fizično in psihično izčrpanost, znano tudi kot izgorelost. To se lahko kaže kot nespečnost, pogoste bolezni, glavoboli, bolečine v mišicah ali prebavne težave. Duševno se stres izraža kot povečana tesnoba, razdražljivost, depresivno razpoloženje, občutek brezupa, pa tudi kot zmanjšana sposobnost sprejemanja odločitev. Zmanjšuje se toleranca za frustracije, kar vodi v napetost v družinskih odnosih. Če starši dolgo časa delujejo na »rezervah«, to dolgoročno škoduje ne le njim, temveč tudi njihovemu odnosu z otrokom.

Kako pomembna je podpora skupnosti oz. občutek, da nisi sam v svojih stiskah?

Bistvenega pomena. Občutek, da nisi sam, da te nekdo sliši, razume in sprejema, lajša stisko in prinaša občutek varnosti. Skupine, kjer se starši srečujejo z drugimi, ki gredo skozi podobne izkušnje, ustvarjajo prostor, kjer se ne počutijo več osamljene, temveč podprte in okrepljene. Takšna skupnost omogoča izmenjavo izkušenj, čustveno oporo in pogosto tudi praktične nasvete. Mnogi prvič v skupini začutijo olajšanje, ko ugotovijo: “Nisem edini, ki tako čuti.”

Kaj lahko starši pričakujejo od udeležbe na teh delavnicah – v čem se razlikujejo od klasičnih terapevtskih srečanj?

Delavnice so oblikovane kot prostor za refleksijo, podporo in opolnomočenje. V primerjavi s klasično terapijo, kjer gre večinoma za individualno obravnavo, tukaj sodelujejo v skupini, kar prinaša občutek pripadnosti in razumevanja. Vsako srečanje obravnava konkretno temo – od spoprijemanja s čustvi do komunikacije in postavljanja mej. Poudarek je na aktivnem vključevanju, deljenju izkušenj ter učenju uporabnih strategij za obvladovanje stresa, utrujenosti in občutkov krivde. Gre za prostor, kjer ni pričakovanj ali pritiskov, temveč povabilo k iskrenosti, ranljivosti in medsebojni podpori.

Zakaj je pomembno, da starši sprejmejo svoja čustva – tudi tista neprijetna, kot so jeza, žalost ali krivda?

Čustva so sestavni del človekove notranje resničnosti. Zanikana ali potlačena čustva ne izginejo – ostanejo v telesu in se sčasoma pokažejo kot napetost, bolezen ali čustveni izbruhi. Sprejeti je treba tudi tista čustva, ki so za mnoge neprijetna – jezo, žalost, razočaranje ali krivdo. Le ko jih prepoznamo in jim damo prostor, se lahko začnemo premikati naprej. Pomembno je vedeti, da ta čustva ne delajo nikogar slabega starša, ampak človeka, ki čuti in nosi težo odgovornosti. Sprejemanje lastnih čustev prinaša notranji mir in zmanjšuje občutek sramu, ki pogosto spremlja neizražene stiske.

Kako lahko bolj čustveno uravnotežen starš vpliva na razvoj in dobrobit svojega otroka?

Starš, ki zna prepoznati in uravnavati svoja čustva, ustvarja za otroka varno, predvidljivo in podporno okolje. Otroci se učijo regulacije čustev preko odnosa s staršem – če je ta v stiku s sabo, zna postavljati meje in izražati čustva na zdrav način, to oblikuje otrokov razvoj v smeri večje čustvene stabilnosti, zaupanja in odpornosti. Čustveno stabilen starš je temelj, na katerem otrok gradi svojo samopodobo in občutek varnosti v svetu.

Kakšno sporočilo bi želeli predati staršem, ki se počutijo izčrpani, osamljeni ali nemočni?

Dragi starši – niste sami. Mnogi hodijo po podobni poti, četudi tega ne pokažejo. Vaše stiske so resnične in pomembne. Občutki izčrpanosti, nemoči ali obupa ne pomenijo, da ste slabi starši, ampak da ste ljudje, ki nosite več, kot bi bilo človeško pričakovano. Dovolite si prositi za pomoč, vzeti trenutek zase, povedati »ne«, kadar je preveč. Ne zato, ker si to »zaslužite«, ampak zato, ker je skrb za vas ključna za dobrobit vašega otroka. Ni vam treba biti popolni – dovolj je, da ste dovolj dobri. In da si dovolite biti človek.

Poskrbeti zase ni sebično – je pogoj, da lahko z ljubeznijo in stabilnostjo podpiramo svojega otroka!