Zeliščarice na Krasu – popotovanje po Pliskini poti

Ko smo se pogovarjale o naši naslednji poti, smo si vse želele spet na Primorsko. Veronika nam je že poleti obljubila, da nas popelje po Pliskini poti.

Burja se je polegla in tako smo se zapeljale na Kras. Kamniti svet je to, ki pestuje burjo in katerega že od nekdaj spreminjata voda in človek.

V središču vasi Pliskovica se začenja krožna pot, ki jo označuje v kamen vklesana ovčka, ki je simbol te kraške vasi. Kraševci so najprej izsekavali gozd, tako se je oblikovala kraška gmajna in nato so iz odvečnega kamenja začeli izdelovati značilne kraške kamnite zidove, suhozide, pastirske hiše in griže. Kras so pogozdovali z borom, zato je danes prava zelena oaza. Iz črnega bora so z zarezovanjem točili smolo, ki vsebuje kolofonijo in terpentinovo olje in so jo uporabljali predvsem v kemični industriji. Najprej so odstranili lubje, nato pa zarezali v deblo. Po pločevinastem žlebičku je smola tekla v posebne glinene lončke.

Ob poti raste brin, šetraj, rman, cveti bršljan in tu in tam iz goščave zažari rdeči ruj.

Prvi naseljenci Pliskavice naj bi bili pastirji s čredami drobnice. Ovce so vsak dan gnali na pašo, kjer so si uredili staje, kamnite ograde iz kamnov, kamor so se ovce zatekle pred vročino in neurjem. Kamniti zid je bil prekrit še z vejami črnega trna, ki so dodatno varovale ovce pred plenilci. Senco so dajale lipe, v bližini pa so bili navadno tudi kaliči, manjše kotanje z deževnico.

V zraku je vonj šetraja in pot ni samo sprehod, tudi čiščenje duše je.

Na parcelah, ograjenih s kamenjem, so nastale tudi prave kamnite pastirske hiše, kamor so se pastirji lahko zatekli pred dežjem, burjo, vročino ali v njih hladili pijačo in jedačo.

Zidali so jih na suho, zlagali kamne v plasteh, brez malte, proti vrhu so jih pomikali navznoter, da so dobili kupolo. Danes ostajajo hiške spomin na nekdanje čase.

Polne vtisov s poti, smo se zapeljale v Dutovlje, kjer nas je pričakala Pepina zgodba in Pepin kraški vrt.

To sta dva kraška vrtova, ki prikazujeta elemente matičnega krasa, kot edinstvenega primera kulturne krajine. Oba vrtova sta osvojila tudi London. Oblikovalec in kreator Pepinega kraškega vrta je Borut Benedejčič. Zamislil si je, da je Pepa živela v kamniti hiški na koncu vasi, s pravili narave, tradicijo in znanjem predhodnih generacij. Leta 2009 so njegovo zgodbo prepoznali v Angliji, kjer je bil vrt na Hampton Court Palace Flower najbolje ocenjen v kategoriji malih vrtov.

Ta isti vrt je zdaj na ogled na dvorišču Bunčetove domačije. Vrt je zasnovan s pomočjo materialov, rastlin in domače obrti iz Krasa. Na vrtu, pred hiško, najdemo suhozid, kamniti vodnjak, pergolo s trto, kamnito mizo, tipično kraško zemljo in zeliščni vrt, kjer raste kamilica, rožmarin, žajbelj, citronka, navadna melisa, kraški šetraj, ozkolistni trpotec, hermelika, pa tudi roženkravt, netresk, šparglji, lovor, komarček, artičoka, kapre…

Pepa je, zgodovinsko, stara gospa, ki rada pripoveduje zgodbe o svojem otroštvu. Sporoča nam, da zaščitimo našo dediščino, spoštujemo naravo in tradicijo, kot jo je spoštovala sama.

Druga stvaritev je kamnita hiška, ki prestavlja zavetišče sredi kraške gmajne. Podobno, kot smo ga videli na Pliskini poti. Ta Pepina zgodba je leta 2012 prejela pozlačeno medaljo s strani Kraljevega hortikulturnega združenja.

V Dutovljah je urejena tudi spominska soba Borisu Pahorju. Tu je ustvarjal dobrih 20 let in sicer v gostilni »Pri Marički«. Žal pa so to hišo podrli in spominsko sobo so uredili na Bunčetovi domačiji. V njej vidimo originalno sliko pesnika Franceta Prešerna, sliko samega pisatelja in njegovega prijatelja Edvarda Kocbeka. Na pisalni mizi je star pisalni stroj, pisateljeva lastnoročno napisana zahvala, v omarah pa so razstavljena njegova dela.

Po postanku za kavico pa smo se odpeljale proti Sežani, kjer nas je čakal ogled Botaničnega vrta ob vili Mirasasso in Interpretacijskega centra kraške vegetacije.

Trgovska družina Scaramanga iz Trsta je leta 1848 v Sežani kupila posest in na njej zgradila Vilo Mirasasso. Ob vili je družina oblikovala vrt po vzoru italijanskih meščanskih vrtov. Sto let je impozanten vrt skrival pred tujci skladnost jas in rondojev, peščenih poti in ribnikov, steklenega palmarija in utic, sadovnjaka in trt, nenavadnih dreves in drugih rastlin, prinesenih s potovanj po svetu, kamor so plule Scaramangajeve ladje.

1948 je z nacionalizacijo celotna posest pripadla Občini Sežana, ki je vrata vrta odprla za obiskovalce.

Zdaj nas ob vstopu pozdravi geometrijsko oblikovan formalni del vrta, s stoletnimi cedrami, jelkami, magnolijami, vrtnično pergolo, borovim gozdom in javorjevo alejo. Sežanski vrt je umetnost človeka, narave in časa.

Interpretacijski center kraške vegetacije prikazuje posebnosti kraške pokrajine in moč vpliva, ki ga je človek skozi stoletja imel nanjo. Grafične podobe, besede, fotografije, zbirke in animacije Kras približajo obiskovalcu, da ga začuti in spozna, kako se je spreminjal skozi tisočletja.

Bil je poseben dan. Z jesenskimi barvami, z zgodbami kraja, ljudi, kamna, narave. Dan, ki nas je obogatil in nam povedal, zakaj se bomo še vrnili – da ne bi pozabili, da bi cenili in ljubili – pa čeprav reko, drevo ali kamen …

Avtorica: Marina Kopač; Foto: Metka Ravnikar