Pomladanski izlet v Opatijo Društva Lipa Domžale

Društvo Lipa Domžale, Univerza za tretje življenjsko obdobje, je organiziralo štiridnevni izlet v Opatijo od 10. marca do 14. marca 2022  z ogledom nekaterih bližnjih krajev. Po vseh omejitvah zaradi epidemije se je prav prilegel nekajdnevni potep, kjer smo imeli možnost druženja in raziskovanja novih krajev.

Ker število udeležencev ni zadostovalo, da bi napolnili avtobus, sta se nam pridružili  še skupini upokojencev iz Radencev in Brežic. Načrtovani odhod v zgodnjih jutranjih urah je bil prestavljen v pozne dopoldanske ure. Toda v nadaljevanju je vse potekalo tako, kot si lahko le drzneš želeti in smo kmalu pozabili na začetne dogodivščine, iz katerih smo se kasneje le malo »pohecali«.

Peljali smo po avtocesti proti Zagrebu, preko Gorskega Kotorja do Bakarskega zaliva in mesta Bakar. Spominjam se potovanj po jadranski magistrali v času  bivše domovine v poletni vročini, s kolono vozil, ki se je počasi premikala. Bilo je dovolj časa, da sem si lahko ogledal zaliv, pristaniške žerjave in tovorne ladje,  industrijske objekte. Vse je bilo sivo in zaprašeno in za nameček se je kraj dušil z jedkim dimom koksarne.

Sedaj je vse drugače. Umazana industrija se je umaknila, koksarne ni več. Kar je še preostalih industrijskih stavb, ne delujejo več vsiljivo. Na pomolu so nas sprejeli člani Turističnega društva Bakar: predsednica in starejše gospe v oblekah meščanske noše ter mestna straža v uniformah. Bogato so nas pogostili s svojimi tradicionalnimi dobrotami – »delicijami«, značilnimi za bogato zgodovino Bakra, kot so: bakarska torta, paškote, domači likerji. Poizkusili pa smo tudi znameniti šampanjec Bakarska vodica. Na izbiro so bili tudi turistični prospekti, zemljevidi, brošure z zgodovino zaliva in recepti jedi. Zelo se trudijo in prizadevajo za razvoj turizma. Nekaj desetletij prizadevanj za turistični razvoj počasi spreminja vtis Bakarskega zaliva.  Sedaj se mesto Bakar kaže kot mestece srednjeveške zasnove, ki je kot amfiteater razvrščeno na pobočju ob zalivu, tako kot so že v rimskih časih zasnovali naselbino Volcera. Nekoč je bil Bakar največje mesto na Hrvaškem. Habsburško obdobje z Marijo Terezijo pa je dalo mestu še večjo veljavo z vlogo upravnega središča, z razvojem pristanišča in ladjedelnice,  s pomorsko šolo, s spodbujanjem trgovanja, ribištva in vinogradništva. Glavna mestna cerkev s katakombami in kripto je bila med največjimi na Hrvaškem. Na obhodu smo si ogledali še Turško hišo, Rimsko hišo, Frankopanski kaštel, stavbo pomorske šole, ruševine Mornarske hiše in tudi lepo urejeno območje izvirov izvrstne pitne vode in nadstrešnico – mestno pralnico imenovano Perilo. Pralnica je bila prostor, kjer je perica dobila vse najnovejše novice, pa še perilo je bilo ročno oprano. Ni mi pa povsem razumljivo,  zakaj so  tako poimenovali Mornarsko hišo, saj so v njej stanovale ženske in dekleta, mornarji pa so pluli po morjih na ladjah in prihajali v mornarsko hišo le na obisk.

Pozno popoldne smo prispeli v naš hotel Istra – tri: ***. Hotel je lociran v ožjem centru, je prenovljen, hrana okusna, raznovrstna , strežba korektna. Čutiti  je, da si prizadevajo.

Drugi dan je bil namenjen vodenemu ogledu znamenitosti Opatije, samostojnemu pohajkovanju ali kopanju v bazenu. Naš hotel je 5 minut hoje oddaljen od samostana sv. Jakova iz leta 1453, ki je dal kraju tudi ime Opatija, kasneje pa je kraj dobil tudi vzdevke kot so: kraljica Jadrana, Kvarnerja, klimatsko zdravilišče … Sprehodili smo se po obalni sprehajalni poti Lungo mare, po aleji slavnih hrvaških oseb, ki imajo v tlaku pločnika svojo marmornato zvezdo, mimo mogočnih hotelskih palač do parka in vile Angelina, ki jo je leta 1844 zgradil bogat reški trgovec Ignazio Scarpa za svojo ljubljeno ženo Angelino, po kateri so poimenovali stavbo in park. Ta veličastna stavba pomeni začetek opatijskega turizma. V desetletjih, ki so sledila, pa se je začela gradnja razkošnih hotelov in neustavljivi razvoj kraja, ki ga je vzpodbujala železniška povezava z Dunajem.

Danes je  Opatija v novi turistični sezoni, obdobje korone  kot da je pozabljeno, vsi parki in vse cvetlične gredice so polni barvitega cvetja, vsepovsod se bohotijo cvetoči grmički rožmarina, brogovit, kamelij, jasminov pa tudi cvetočih dreves mandeljnov, sliv, mimoz, magnolij … Prijetno pomladansko vreme in čudoviti razgledi vabijo k oddihu in postanku za kavico.

Tretji dan je bilo na izbiro: izlet do romarskega kraja Trsat, Reke in mesteca Kastav ali svobodno pohajkovanje. Najprej smo se napotili v Kastav, majhno utrjeno mestece na pobočju nad Kvarnerskim zalivom. Hiše so zgoščeno razporejene za mestnim obzidjem. Ogledali smo si mestno Ložo, ter vaški trg z vodno cisterno – šterno. Na trgu je tudi nevpadljivo gostišče Kukuriku, v katerem so se nedavno sestajali aktualni hrvaški politiki. Nadaljevali smo z ogledom ruševine nedokončane bazilike imenovane Crekvina. Cerkev so gradili jezuiti leta 1571 in naj bi bila največja na območju Jadrana,  sprejela naj bi  3000 vernikov. Gradnja je zastala in je sedaj v stanju mogočne ruševine. Mesto je bilo v hrvaški zgodovini izjemnega pomena, saj ga  je bilo kot močno utrdbo nemogoče osvojiti. V njem se je ves čas dogajal močan politični in kulturni razvoj. Danes je mesto Kastav turistični biser in mi smo  uživali tako v ogledu mesta kot tudi v prečudovitem razgledu celotnega Kvarnerskega zaliva in otokov.

Sledil je ogled Trsata, važne utrjene naselbine nad Reko. Ogledali smo si romarsko središče in utrdbo, ki je bila zgrajena že v času Ilirov in Rimljanov in tekom burne zgodovine večkrat preurejena in dograjena. Iz Reke vodi do Trsata 561 romarskih stopnic. Tudi tu je imel pri gradnji vmes svoje prste sam vrag. Dovolil je gradnjo stopnišča samo s pogojem, da bo prvi romar njegov. Pa so prvega napotili po stopnicah kozla. Danes težava ostaja, ker se stopnic ne da točno prešteti. Po njih  se spustiš do starega dela mesta v 20 minutah, za navzgor pa je zelo različno, odvisno tudi  od načina hoje: ali peš ali pa po kolenih. Mi smo se do Reke rajši peljali in se na poti ustavili še v Matuljah v gostilni Mala riba na domačih testeninah z omako iz kozic in s sladico.

Reka je tretje največje hrvaško mesto in pomembno upravno, kulturno,  prometno, univerzitetno središče. Sprehodili smo se po pristaniškem nabrežju,  mimo gledališča, mogočnih stavb bank in zavarovalnic, ter sedežev podjetij. Izstopa stavba uprave Jadrolinije; mogočna in lepo obnovljena zgradba iz avstro-ogrskega obdobja. Privezi ob pomolih so polni razkošnih jaht vseh velikosti. Nadaljevali smo s sprehodom po zgledno urejenem središču mesta in sprehajališču po ulici Korzo z mestno hišo in številnimi butičnimi trgovinami. Reka le bila leta  2020 evropska prestolnica kulture, kar je prispevalo k urejenosti mesta.

Zadnji dan je bil namenjen povratku domov preko Istre. Peljali smo skozi predor pod Učko in opazovali gradbišče še ene predorske cevi, ki bo omogočila dokončanje avtocest na območju Istre imenovanih istrski ipsilon. Do zaključka manjka samo še spodnji krak avtocestne trase proti Opatiji in dokončanje predora.

V kraju Paladini ne daleč od Pazina smo obiskali gostišče Karlić tartufi. Gostišče je vzorno urejeno, sprejme lahko istočasno do tri avtobuse obiskovalcev. Sprejem je bil na profesionalnem nivoju. Predstavili so nam vse o vrstah tartufov, o nabiranji in o pomenu te kulinarične znamenitosti. Spoznali smo tudi njihove iskalce tartufov, dresirane pse. Še zanimivost: za iskanje tartufov so primerni vse pasme psov, ki jih posebej izurijo za ta namen. V prodajalni smo lahko izbirali med nekaj deset različnih kulinaričnih specialitet, namazov, slaščic in pijač. Zaključili smo s kosilom: tartufi na vse načine.

Hitro smo prispeli do Pazina, ki je lociran v notranjosti Istre, na planoti ob 120 m globokem ponoru reke Pazinščice. Na robu globoke soteske reke stoji pazinski  grad. Ob hudih deževjih se gladina reke v tesni kraški soteski ob gradu dvigne tudi za 70 m. Po ogledu gradu je sledil še zadnji prijetni dogodek, postanek z kavico.

Preko mejnega prehoda Gračišče in mimo Hrastovelj smo se vrnili v Slovenijo polni vtisov in z novimi prijatelji in znanci iz avtobusa. Izlet nas je premaknil nazaj v smeri normalnega življenja po dve leti trajajočem turobnem covidnem obdobju. Omogočil nam je, da bomo lažje počakali do novih potepanj z Univerzo za tretje življenjsko obdobje Lipa Domžale, kjer je vedno prijetna družba.

Avtor: Boris Bizjak; Foto: Društvo Lipa