“Mama pravi, da sem novi Einstein, trener v meni vidi Ronalda, jaz pa ne zmorem ubesedit in nikomur zaupati, kaj čutim”

Od mladih se danes pričakuje, da so najboljši v šoli, v športu in tudi doma. Starši v povsem navadnih in običajnih gibih, kretnjah, ki jih lahko pripišemo čisto normalnem razvoju otrok v določenem starostnem obdobju že vidijo, kako »imajo doma« novega Einstena, Mozarta, Ronalda, etc.

Koliko pričakovanj ter želja s strani staršev, šole, trenerjev in družbe na sebi čutijo današnji mladi? Koliko pritiskov in bremen nosijo najstniki na svojih ramenih? Koliko mladih danes zmore ubesedit in svoje občutke komurkoli tudi zaupat? S čim vse se srečujejo, česa jih je strah in kaj si v resnici želijo današnji najstniki? Koliko se jih pod pretiranimi pritiski umakne, se izolira ali kloni pod težo bremen, ki jih dušijo in stiskajo v kot? Vedno obstaja upanje in rešitev, zato sta ubeseditev občutkov in komunikacija tako zelo pomembni in dragoceni pri reševanju nastalih težav.

Če bi najstniki v sebi zmogli zbrati pogum in bi svoja čutenja lahko ubesedili, jih poimenovali, s čimer bi jim dodelili podobo, pomen in pa vrednost, bi tudi zanje soočanje z izzivi sčasoma postalo veliko lažje.

V želji, da bi mladostnicam in mladostnikom ponudili priložnost, da se lahko do konca izrazijo, poglobljeno debatirajo o različnih temah in razmišljajo o stvareh, situacijah, občutkih ter se opolnomočijo za zdravo spoprijemanje s stiskami in težavami so terapevti Študijsko-raziskovalnega centra za družino enota Domžale s sofinanciranjem občine Domžale pripravili brezplačni in zaupni skupini za mladostnice in mladostnike stare od 13-15 let in od 16-19 let.

Zakaj imajo starši pogosto občutek, da je današnje najstnike tako težko razumeti, čeprav so tudi sami nekoč bili najstniki? Kaj se je tako zelo spremenilo? Katere so teme o katerih današnji najstniki težje spregovorijo, saj so zanje pravi tabu? Zakaj se mladi navkljub tehnologiji in (navidezni) povezanosti počutijo vse bolj osamljeni in kako bodo potekala srečanja, v primeru, da se jih bodo udeležila tako dekleta, kakor tudi fantje, za katere nekako velja, da težje zaupajo in izrazijo svoja čutenja so vprašanja, ki smo jih zastavili Ani Trček, zakonski in družinski terapevtki iz ŠRCD – Študijsko raziskovalnega centra za družino, enota Domžale in Anamariji Dolenc, zakonski in družinski terapevtki stažistki prav tako iz ŠRCD – Študijsko raziskovalnega centra za družino, enota Domžale.

Obdobje najstništva je turbulentno ne le za starše, ampak tudi za mlade, ki si skušajo zgraditi svojo identiteto in si poiskati svoje mesto. Tako nekako je veljalo nekoč. Starši so nekoč že bili najstniki, kar pomeni, da so marsikaj od tega, s čimer se soočajo današnji mladi, občutili tudi na lastni koži, vendar se nekako zdi, kot bi pri poskusu razumevanja današnjih mladih naleteli na določene ovire. Kaj se je tako zelo spremenilo? Se današnji najstniki soočajo s povsem drugačnimi izzivi, kot so se njihovi starši nekoč, ali je način izražanja ki ga imajo današnji najstniki bolj kompleksen in zato težje razumljiv?

Mladostništvo je turbulentno obdobje, predvsem zaradi tega, ker se začenjajo tako socialne spremembe, kakor tudi biološke. V tem obdobju se mladostniki začenjajo osamosvajati od staršev, kar jim predstavlja določeno veselje, radost in spoznavanje. Prav tako pa se v njihovem telesu začenja sprememba hormonov in čutenja. Čustva jim vse bolj nihajo in vse, kar počnejo, poteka preko njihovih čustev. Je obdobje poslovnih idej, prve »prave« ljubezni, konstruktivnih pogovorov,… Mladostniki današnjega časa gredo skozi iste stvari, kot so šli njihovi starši, celo njihovi stari starši. Ker se čas spreminja, se posledično zdi, kot da se današnji mladostniki soočajo s povsem novimi izzivi. Če jih razumemo v svoji prvinskosti, se ne spreminjajo. Naloga vsakega starša je da razume, da njihov mladostnik ni več majhen otrok, ampak, da počasi odrašča in postaja odrasla oseba. Sprevidet morajo, da imajo pred seboj odraslo osebo, do katere morajo zavzeti bistveno bolj odrasel odnos ter mu sočasno tudi pomagati in ga usmerjati na pravo pot. Starši morajo biti tisti, ki jih bodo naučili regulirati svoja čustva, prav tako jih morajo vključevati v vsakdanja opravila, se z njimi pogovarjat, jim nuditi priložnosti,… Vsaka generacija (sedaj in v preteklosti), se je soočala z drugačnimi izzivi, kot pretekle generacije. Celostni razvoj družbe je usmerjen v razvoj in napredek. Vsaka generacija doprinese družbi nekaj novega, predvsem od industrijske revolucije dalje, zato je povsem običajno, da so izzivi današnjih mladostnikov drugačni, kot so bili izzivi njihovih staršev. Pomembnejše se mi zdi vprašanje, koliko se starši pravzaprav želijo in si prizadevajo spoznati okolje, v katerem odraščajo njihovi mladostniki. Kako jih učijo uporabljati sodobno tehnologijo, da le ta služi namenu, brez, da bi ponudila nekakšen beg iz nevzdržnega domačega okolja. Bolj kot bodo starši prepričani, da je mladostništvo težko obdobje, bolj se bo to zanje odražalo tudi v vsakdanjosti.

Čeprav so mladi danes s pomočjo tehnologije lahko neprestano dosegljivi in v stiku s sovrstniki, čeprav jih dejansko, torej v živo niti ne poznajo, je zanimivo, da naj bi bil ravno občutek osamljenosti tisti zvesti sopotnik, ki jih spremlja v vsakdanjem življenju. Zakaj se današnji mladi počutijo tako zelo osamljeno in katere so morebiti teme, o katerih težje spregovorijo?

Živimo v času, ko vsi hitimo, ker imamo toliko stvari za postoriti in zaradi preobremenjenosti staršev so lahko otroci prepuščeni sami sebi. Otrok tekom dneva doživi številne situacije, ki so tako ali drugače pomembne zanj, vendar jih nima z nikomer podeliti in predelati. To v njem vzbuja ogromno ene osamljenosti in sporočilo, da ni nikomur pomembno, kaj se je danes z njim dogajalo. Pogosto slišimo, da so otroci v vrtcu agresivni. Strokovnjaki so ugotovili, da je agresivnost lahko povezana z osamljenostjo, ker otrok išče načine, da bi se starši začeli bolj zanimati zanj.

Po drugi strani pa si mnogi starši želijo svojega otroka zaščititi pred nevarnostmi. A tukaj morda gremo malce predaleč, saj jih skušamo zaščititi pred vsem neprijetnim. Otrok preveč zaščitniških staršev se ne zna soočiti z neuspehom ali zavrnitvijo, kar ga napolni s strahom in negotovostjo. Zelo pomembno je otroke naučiti, kako naj se soočijo s stresom in svojimi čustvi, ter jim tako krepiti samozaupanje.

Obup, strah in pritisk lahko povzroča tudi prevelika ambicioznost staršev, ki od njih preveč zahtevajo. Otroci postanejo med seboj tekmovalni in ne znajo oziroma nočejo pomagati drugim. Izgublja se občutek za sočutje.

Strokovnjaki pišejo o tem, da na povečanje osamljenosti pomembno vpliva odraščanje v digitalni dobi, ki nudi možnost za nezdrave pobege pred negativnimi občutji. Zaradi prevelike odvisnosti od ekranov, otroci nimajo dovolj časa za skupne dejavnosti (igra, športno udejstvovanje …), kjer bi se naučili soočanja s konflikti in sprejemanjem odločitev. Ne smemo pozabiti, da je hierarhija v družini nujno potrebna. Otroci niso zmožni zrelega odločanja in si želijo vodstva odraslih, ko tega vodstva ni, otrok nima mej kaj lahko in česar ne sme ter lahko postane zmeden in tesnoben.

Teme o katerih težje spregovorijo se razlikujejo med posamezniki. Po izkušnjah bi rekla, da je najtežje spregovoriti o težavah doma in o borbi za lastno osebno identiteto. Težko pa je seveda tudi spregovoriti o težavah povezanih z odraščanjem, težavah z vrstniki in ljubezenskih težavah ter o stiskah povezanih z uporabo digitalnih tehnologij, kot so razna žaljenja, norčevanja in pošiljanja neprimernih vsebin preko socialnih omrežjih. Mladi se prevečkrat sramujejo teh tem, saj imajo občutek krivde, da se jim to dogaja, saj so spustili drugega prek telefona preblizu v svoj svet.

Če potegnemo črto smo ljudje bitja odnosov in vsak od nas potrebuje koga ob sebi, da nam nudi občutek podpore in sočutja, česar ne more nadomestiti nobena tehnologija, ampak pristno zanimanje za bližnjega, ki je ob tebi tukaj in zdaj.

Srečanja bodo potekala za fante in dekleta. Dekleta so že po naravi morebiti bolj zgovorna in se lažje o svojih težavah pogovarjajo s prijateljicami, medtem, ko je fantom morebiti težje svoje stiske komurkoli zaupat in se o njih tudi pogovarjat. Kako jim boste priskočili na pomoč?

Ana Trček: Tako fantje, kot dekleta, so lahko isto zgovorna ali zaprta vase, glede na okolje, iz katerega prihajajo. Že mogoče, da so fantje za malenkost manj čustveni, kot so dekleta, vendar to še ne pomeni, da ne čustvujejo, da ne dojemajo na primer zavrnitve punce manj boleče, kot punce. Zelo pomembno je, koliko prostora dajo starši mladostniku, da izraža svoja čustva, se o njih pogovarja in ga v kali ne zatrejo, ko na primer joka, ker »fantje pač ne jokajo«. Vsakemu mladostniku je potrebno dati varen prostor, kjer se lahko izraža, ne da bi s tem dobil občutek ponižanja ali nesprejemanja. V kolikor se mladostniki med seboj povežejo, so mešane skupine zelo dobrodošle, saj lahko vidijo, kako nasprotni spol razmišlja, kakšne ima izkušnje, kar vodi do boljšega medsebojnega razumevanja in rušenja postavljenih stereotipov (ki so lahko nastali tudi ali predvsem zaradi nerazumevanja nasprotnega spola).

Predstavljam si, da je namen srečanj mladim ponuditi možnost, da o svojih doživljanjih spregovorijo in jih v varnem ambientu skupaj z ostalimi tudi predebatirajo. Da se sočasno ob tem tudi naučijo, kako se z njimi soočat na bolj konstruktiven način. Kako se lahko mladi naučijo izražanja, ki bo ne le zanje, ampak tudi za okolico, precej bolj razumljiv in pa funkcionalen?

Anamarija Dolenc: Najprej bi poudarila, da bi morali veliko bolj ozaveščati mlade o teh vsebinah v šolah. Tukaj bi se obrnila na socialne delavce in razrednike, da bi čim več govorili o teh vsebinah. Na primer pri razredni uri, kjer bi se mladi med seboj še bolj povezali, postali bolj sočutni drug do drugega in počutili sprejete med svojimi vrstniki.

Na srečanjih bomo skušali s pomočjo različnih orodij mladostnikom omogočiti, da bodo to kar čutijo, znali tudi ubesedit in da je to kar čutijo ok. Spoznavali bomo našo različnost, kajti z različnostjo ni nič narobe temveč nas vse to lahko bogati. Zagotovo pa ta srečanja ne bodo naredila neverjetnih sprememb, recimo, da bo mladostnik, ki je bil prej popolnoma zadržan, začel po srečanjih na polno razlagati o svojih čustvih in doživljanjih. Za to je potrebno veliko več časa in spodbudnega okolja, kot bo na srečanjih. Zagotovo je to ena od poti, kjer se lahko mladostnikova drža do teh tem spremeni. Bolj ko bo mladostnik samozavesten in bolj ko bo imel izoblikovano mnenje o teh temah, bolj jih bo znal deliti med vrstniki in s tem si bo tudi v družbi pridobil zanimanje ter spoštovanje. Mladostnikov ne smemo podcenjevati, včasih so morda za te teme še bolj dojemljivi kot mi, odrasli.

Če bi radi dali najstnikom priložnost, da tudi s pomočjo sovrstnikov poskusijo v sebi zbrati pogum za drugačen način izražanja, lepo vabljeni, da delite informacije o skupini za mladostnice in mladostnike. Pridružitev skupini poteka glede na starost, udeležba je brezplačna.

Obe skupini sta namenjeni mladostnicam in mladostnikom.

• Prva skupina, mladostniki od 16-19 let, srečanja potekajo ob torkih od 15-16. ure
• Druga skupina, mladostniki od 13-15 let, srečanja potekajo ob četrtkih od 16-17. ure

Vsa srečanja bodo potekala v prostorih Študijsko-raziskovalnega centra za družino v Domžalah, Ljubljanska 64, Domžale.

Prijave na skupini že potekajo in sicer po e-mailu: ana.trcek@srcdljubljana.com ( Ana Trček).

Lepo vabljeni.

Predavanja, delavnice in skupine, ki potekajo v sklopu ŠOLE ZA DRUŽINO in jih organizira Študijsko-raziskovalni center za družino, enota Domžale, so za udeležence brezplačna, saj so sofinancirane s strani občine Domžale.

Avtor: Petra Petravič, Foto: canva, osebni arhiv Ane Trček in Anamarije Dolenc